Recite mi Ismahel. Ko sem pred nekaj leti - ni važno kdaj - imel precejšnjo sušo v žepu in me ni na kopnem nič posebnega zanimalo, sem pomislil, da bi odšel na morje. Tako se odkrižam slabe volje in si popravim krvni obtok. Če začutim, da postajam čemeren, če mi v duši zavlada vlažen november, če opazim, da se ustavljam pred trgovinami s krstami in se priključujem vsakemu pogrebu, ki ga srečam, zlasti pa če me dobi v oblast slaba volja in se moram po vseh načelih nravnosti vzeti krepko na vajeti, da ne stopim na ulico in ne začnem zbijati ljudem z glav klobuke - potem se odpravim nemudoma na morje.
Vendar s tem še nočem reči, da se odpravljam na morje kot potnik. Zakaj kot potnik moraš imeti mošnjo in ta ni nič, če nimaš česa v nji. Razen tega dobivajo potniki morsko bolezen, ponoči ne spijo in se posebno ne kratkočasijo.
Prav tako ne odhajam na morje kot komodor ali kapitan ali kuhar. Slavo in ugled takšnih služb prepuščam tistim, ki jim to ugaja, zakaj meni so zoperne vse odgovorne tlake, naj so še tako častivredne. Ne kadar odhajam na morje, jadram kot navaden mornar. Res me potem pošiljajo na delo, da skačem s prečke na prečko kot kobilica. Skraja je takšna reč precej neprijetna in zadeva tvoj občutek za čast, zlasti če izviraš iz dobre družine in si bil prej takšen gospod kot je vaški učitelj, pred katerim so morali stati tudi največji dečki s sveto grozo. Prehod od učitelja k pomorščaku je precej hud, vam pravim, in terja od vas precej vdanosti v usodo in trdne volje, da to lahko prenesete. Ampak čas celi vse rane in važno je, da nekaj doživiš.
In kaj je v tem hudega, če mi stara kapitanska grča ukaže, naj pometem palubo? Koliko velja takšna žalitev spričo meril,ki jih postavlja Nova zaveza? Ali sem kaj manj vreden, če hitro in spoštljivo ubogam starega rogovileža? Kdo pa ni suženj?
Sicer pa odhajam na morje kot pomorščak tudi zato, ker me za moj trud plačujejo, medtem ko nisem še nikoli slišal, da so plačali potnikom en sam prebit novčič. Nasprotno, potniki morajo plačati, in v tem je bistvena razlika: da moraš ti plačati ali da morajo drugi plačati tebi.
Navsezadnje pa se udinjam kot mornar tudi zaradi zdravega gibanja in čistega zraka na prednji palubi. Tako ve vsakdo, kdor je bil na morju, da ga dobiva kapitan na povelniškem mostu iz druge roke, potem ko so se ga naužili mornarji na premcu. Poveljnik sicer misli, da ga dobiva prvi, pa se moti. Skoraj prav tako mislijo voditelji drugih skupnosti, da imajo tam zgoraj posebne pravice, pa jih nimajo.
Toda razlog, da sem se odločil za potovanje na kitolovski ladji, potem ko sem večkrat prejadral morje na ladjah trgovsek mornarice, lahko pojasni le usoda, ki me nenehoma nadzoruje. Poglavitna med vsemi pobudami je bila vsekakor misel na samega velikega kita, mogočno, skrivnostno pošast, ki je zbujala vso mojo radovednost. Poleg tega so me mamila divja in daljna morja, kjer je kit valjal svoj veliki trup, nedopovedljive nevarnosti, ki grozijo lovcem na kite, in čudežni svet neznanih dežel. Drugim ljudem bi to morda ne pomenilo toliko, jaz pa občutim stalno hrepenenje po daljnih rečeh.
Stlačil sem torej dve srajci v popotno torbo in pustil New York za seboj z namenom, da bi obiskal Cape Horne in Tihi ocean. V ustreznem času sem neke decemberske noči prispel v New Bedford. Z razočaranjem sem ugotovil, da je poštna ladja proti Nantucketu že odplula in da do prihodnjega ponedeljka nimam nobene možnosti, da bi prišel tja. Čeprav večina mladih mož, ki se potegujejo za trpljenje in nevšečnosti kitolovstva, odrine na morje iz New Bedforda, sem si jaz vtepel v glavo, da bom odjadral iz Nantucketa. In to lahko brž pojasnim.
Ali ni bil Nantucket prvi dom ameriških kitolovcev? Saj so prav iz Nantucketa odrinili prvi kitolovci na lov za pošastjo. Zdaj sem imel pred seboj eno noč, en dan in še eno noč v New Bedfordu, preden sem se mogel vkrcati proti Nantucketu, in moral sem najti kraj, kjer bi lahko medtem jedel in prenočeval.
Noč je bila zelo temna in ujedljivo mrzla. Tukaj nisem nikogar poznal. V žepu sem imel le nekaj srebrnih novcev in rekel sem si:«Ismahel, prijatelj moj, kjerkoli se boš v svoji modrosti odločil, da se boš nastanil, moraš skrbno vprašati po ceni in ne smeš biti preveč izbirčen.
Torej sem šel mimo gostilne »Prekrižane harpune«, ker je bila videti preveč draga in vesela, in sem le odsotno poblisnil z očmi skozi okna »Gostilne pri ribji sabljarki«, ki je bila spet videti polna petičnih gostov, torej mi menda ne bi mogla ustrezati.
Slednjič sem zagledal motno luč in zaslišal izgubljeno škripanje in ko sem pogledal kvišku, sem zagledal izvesek nad vrati, na katerem je bila nerazločna podoba in pod njo besede:«Gostilna pri kitolovcu - Peter Rakev«.
»Rakev? Kitolovec? Nič dobrega obetajoče v tej zvezi,« sem pomislil. Vendar je to v Nantucketu kaj navadno ime. Vsekakor je bila hiša videti tako revna, da sem si tam lahko obetal poceni stanovanje in najboljšo žitno kavo.
Torej sem pogumno vstopil in se znašel v široki nizki veži z lesenim opažem, ki me je spominjal na ograjo kake pogubljene stare ladje. Na eni strani je visela zakajena stara slika ladje v nevihti, poleg nje pa zarjaveli kiji in kopja. Vsak izmed the predmetov je spominjal človeka na kako staro kitolovsko pustolovščino, na usoden boj na širokem morju.
Skozi vežo sem prišel v gostilniško sobo, ki je bila še temnejša s starimi okornimi mizami. Na enem njenem koncu je pod velikim obokom, podobnim kitovi čeljusti, stala točilna miza, toda ob tem času ni bilo tam nikogar.
Poiskal sem krčmarja in mu povedal, da bi rad imel sobo, vendar mi je povedal, da je hiša polna, vse postelje da so zasedene. Potem pa: «Počakajte trenutek,« je zaklical ter se tlesknil po čelu, »menda bi se vam ne zdelo za malo, če bi spali pod isto odejo z nekim harpunarjem, kajne da ne? Saj tudi vi odhajate na kitolov, torej je najbolje, če se navadite na take stvari.«
Povedal sem mu, da nisem nikoli rad spal v dvoje, če pa to že moram in če mi nima ponuditi nič boljšega in je harpunar dovolj spodoben, no, potem se bom raje, kakor da bi blodil v takšni noči po tujem mestu, sprijaznil z njim, če ni cena previsoka.
»To sem si mislil. Sedite! Želite kaj pojesti? Večerja bo kmalu pripravljena.«
Usedel sem se in kmalu so me še s kakimi štirimi ali petimi drugimi poklicali v sosednjo sobo. Tam je bilo bridko mraz in zadovoljili bi se bili s skodelicami vrelega čaja, ampak postregli so nam z izdatnim obrokom, ne le z mesom in s krompirjem, temveč tudi s cmoki. Moj sosed, mlad človek v zelenem suknjiču, se jih je lotil z neznansko ihto, tako da je gostilničar osupnil.
»Poba,« je rekel, »tebe bo , če kaj vem ponoči mora tlačila.«
»Krčmar,« sem zaskrbljeno zašepetal, »to menda ni tisti harpunar?«
»Kje pa,« je dejal in me gledal nekam peklensko hudomušno. »Ta je temnopolt in se nikoli ne dotakne cmokov - ta ne je drugega kot zreske in jih ima rad krvave.«
»Hudiča!« sem rekel. »Kje pa je.«
»Kmalu pride,« je rekel krčmar.
Toda večerja je bila pri kraju in ura je bila devet in moj sostanovalec harpunar se še zmerom ni prikazal. Torej sem se odločil, naj sem bil še tako radoveden, da pojdem spat brez njega. Soba, v kateri bi moral prenočevati z njim, je bila ledeno mrzla in revno opremljena, vendar je bila postelja videti čista, čeprav ni bila kdo ve kako mehka, in odločil sem se, da zlezem pod odejo. Kmalu sem se pogreznil v spanje.
Čez nekaj časa me je prebudilo škripanje vrat, ki so se odprla. Držeč v eni roki luč, je vstopil tujec, ne da bi se ozrl, postavil svečo na tla in pričel razvezovati zavozlane vrvi velike malhe.
Vneto sem si prizadeval, da bi videl njegov obraz, toda obračal mi je hrbet. Ko je privlekel nekakšno pipo iz malhe, pa se je obrnil in tedaj - sveta nebesa! - kakšen pogled! Kakšen obraz! Bil je temne, višnjevkasto rumene barve., tu pa tam prelepljen s črnikastimi četverokotniki. Morda so ga tako porezali v boju. Toda kaj so tiste zareze in četverokotniki mi je postalo jasno šele potem, ko je snel klobuk in sem zagledal njegovo glavo, ki je bila do golega obrita razen majhnega čopa las, zavitega proti čelu. V mojo posteljo naj bi legel poleg mene divjak in zakričal sem od groze.
Ob tem je divjak izpustil malho, skočil k meni in zaklical:
»Kdo, hudiča, vi?« Prekleto, jaz ubiti.«
»Krčmar,« sem zavpil. »Gospod rakev! Za božjo voljo, na pomoč!«
»Govorit mene! Povedat, kdo ti,« je divjak renčal dalje in ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, če ne bi bil stopil v sobo krčmar.
Planil sem s postelje in stekel k njemu. Nato sem videl, da se rakev široko nasmiha, in besno sem zarentačil:
»Nehajte se režati! In zakaj mi niste povedali, da je harpunar ljudožerec?
»Ne bojte se zdaj,« je rekel. »Queequeg bi vam niti lasu na glavi ne skrivil. Vrnite se v posteljo in zaspite. Poslušaj, Queequeg, ta človek spat pri tebi - zdaj vedet?«
»Zdaj vedet,« je zagodrnjal Queequeg, stopil k postelji in rekel:« Spravit se noter.« To je dejal zelo olikano in prijateljsko in se slekel. Nato si je prižgal pipo in se spokojno in srečno namestil na postelji poleg mene.
Pri vsem tem, da je bil tetoviran, je bil nasploh snažen, priljuden divjak. Zakaj neki sem zaganjal toliko hrupa? Možak je človeško bitje kakor jaz in ima prav toliko razloga, da se boji mene, kot ga imam jaz, da se bojim njega. Bolje je spati s treznim ljudožercem kakor s pijanim kristjanom.
»Krčmar,« sem vseeno rekel, »povejte mu, naj ugasitisto grozno pipo. Ne prenesem misli, da bi kdo kadil v postelji poleg mene. To je nevarno in poleg tega nisem zavarovan zoper požar.«
Queequeg je takoj ugasil pipo, Rakev je odšel, jaz pa sem spet zaspal.
Še svoj živi dan nisem spal tako trdno in ko sem se naslednje jutro prebudil, sem odkril, ja me Queequegova roka objema nadvse ljubeče. Nenadoma sem se spomnil tistega, kar se je zgodilo, preden sem zaspal, in začelo se mi je zdeti zelo smešno.
Šele ko sem prebudil svojega tovariša, sem se lahko rešil iz njegovega objema, in ko sem ga predramil, je Queequeg skočil iz postelje in se stresel kot novofunlandskipes, ki je pravkar prišel iz vode. Nato mi je dal razumeti bolj z znamenji kot z besedami, da se bo oblekel prvi in mi nato prepustil sobo za mojo uporabo.
Videl sem ga pri zajtrku na čelu mize in obkrožali so ga kitolovci, častniki in navadni mornarji, vsi zagoreli od sonca in vsi v mornarskih jopičih, čeprav je bilo v nedeljo dopoldne.
Queequeg je sedel hladno med njimi, seveda pa ne morem pohvaliti njegove olike. S seboj je prinesel harpuno, s katero je nabadal bifteke in jih vlačol k sebi. Vendar je to delal tako neprizadeto, da je bilo videti docela naravno. Preziral je kavo in vroče žemljice in posvečal vso pozornost biftekom, ki so bili znotraj še krvavi. Po zajtrku si je prižgal pipo, jaz pa sem se odpravil na sprehod po mestu.