POSTOJNSKA JAMA - PREDJAMSKI GRAD

Ves svet se tod zdi zares razprt med nebom in Hadom ali kar Tartarjem, med resničnostjo in pravljico, med videzom in resničnostjo (ki je največkrat skrivnostna). Obenem tudi nesramežljivo kaže znamenja nenehnega spreminjanja, svojevrstnega življenja, samovoljnosti. Menda je bilo celotno postojnsko polje v geološki davnini jezero: popotnik ga lepo vidi izpred vhoda v jamo. Tu se je kar naprej kaj podiralo, zasipalo, spet gradilo, prelivalo, presihalo in poplavljalo, pritekalo in odtekalo, se praznilo in polnilo, votlilo in dolblo: nenehen pogovor dveh Triglavovih glav - zemeljske in podzemeljske; človek ga komaj da razume, pogosto se mu lahko le plašljivo čudi.
Nekaj kilometrov naprej od vhoda v Postojnsko jamo je ena najslikovitejših zgradb, omenili smo jo že uvodoma: sredi 123 metrov visoke skalne stene dobesedno visi Predjamski grad - s tremi, štirimi nadstropji, nekako ošabno enostaven, nezavzeten, poln nepopustljivosti. Menda je v votlini za njim človek živel že pred 12.000 leti (v mlajši kameni in bronasti dobi). Seveda je utrdba stala naprej čisto v jami, današnjo podobo je zadobila šele konec 16. stoletja,čeprav je njegova srednjeveška zgodovina izpričana vsaj od leta 1202 naprej : nekaj davnih pričevanj je po muzejsko razstavljenih kar v grajskem poslopju. Ni treba preveč domišljije za ugotovitev, da je bil grad kot nalašč za kakšnega svojeglavega, upornega viteza; skrit je, daleč od poti, varen, domala nepristopen, povrhu ima zadaj skozi podzemske rove še skriven izhod. In res se ga je oprijela zgodba o takšnem razbojniškem gospodu, hudo romantična in lepa: o vitezu Erazmu.
Živel je konec 15. stoletja, torej pol tisočletja nazaj. Sam sebi se je očitno zdel tako močan, da je začel samostojno deliti pravico. Ko pa je na cesarskem dvoru ubil nekega gospoda maršala, jo je odkuril, kolikor je hitro mogel, v svoje skrito in varno gnezdo, od tod pa po svoji glavi gospodaril še naprej bližnji in daljni okolici. Če je rabil in kar je rabil, si je pač vzel. Če je rabil živino, je stopil do najbližnjega kmetiča, ki je oral njivo, mu izpregel voliče in jih odpeljal v grad. Ljudski glas je sicer sčasoma hotel,da je jemal samo bogatim, revnim ne - njim da je celo pomagal; vendar je to komaj verjetno. Kakorkoli že, cesarju so njegova slaba dela sproti poročali, tako da je vladar naročil in zapovedal tržaškemu glavarju Ravbarju, naj zadevi napravi konec, naj ulovi viteza Erazma živega ali mrtvega. Za Erazmov grad ni vedel nihče iz Ravbarjeve vojske, toda vitez je bil tako zelo objesten, da je šel sam izzivat svojega preganjalca, streljal mu je pod oknom in ga predrzno vabil k sebi-pri tem pa pustil sledi za seboj. Po njih so sovražniki s štirimi kanoni prišli pod visoko steno, kjer pa je bilo mogoče po ozkih, strmih stopnicah do utrdbe le posamič: dostop je lahko branil en sam dobro postavljen brambovec. Ker ni šlo drugače, je Ravbar začel grad oblegati, prepričan, da bo branilce izstradal. Toda obleganci so se izdatno oskrbovali po podzemskem rovu zadaj in so za pustni večer premraženim, sestradanim vojakom spodaj po zraku poslali na štiri kose razkosanega pečenega vola v dar. Vojaki so meso snedli, odnehali pa niso, bili so prepričani, da je to pesek v oči, zadnje zvijačno dejanje oblegancev. Ko pa so jim več tednov kasneje, za veliko noč, poslali dol jagnje in potem še prve češnje in sveže ribe, so le začeli obupovati; začenjali so verjeti, da je v podzemlju za gradom paradiž, ki nenehno cveti in rodi. Toda že Filip Makedonski je menil, da se da vsaka trdnjava osvojiti, če le more z denarjem obložen osel v njo. Tudi ga ni tako »visokega, trdnega in nepremagljivega gradu, da ne bi mogel iz njega priti sluga, ki sprejme denar«. Vitez Erazem je postal v svoji blagohotnosti do oblegovalcev objesten, začel jim je pošiljati celo svojega pisarja z jestvinskimi darovi. In tega so potem podkupili. Gospod Erazem je bil zelo reden človek in je zato sleherni dan ob natančno istem času šel na isti kraj opravljat neizogibna opravila, »ki jih celo turški cesar ne more opraviti po kakšnem odposlancu ali velikem vezirju, temveč le sam v lastni osebi«. Podkupljeni komornik je zaznamoval ta intimni prostorček z izobešeno zastavico, tako da so tja dobro namerili topove; ko pa je napočil čas za streljanje, je pri drugem oknu prižgal luč. Kanonirji niso bili najbolje izšolani, nobena od krogel ni zadela Erazma, pokončale so ga skale, ki so se pri tem odkrušile in mu zdrobile golen in glavo. Odpor je bil s tem strt - zgodilo se je na poletje 1484. leta.

Grajskemu muzeju je ta zgodba poseben poudarek. Ob kakšnem lepem sončnem dnevu se splača posedeti na gostilniški terasi nedaleč pred to znamenitostjo, se malo podpreti s suhim mesom in klobasami, ki jih sušijo na silovitem in znamenitem severnem vetru, burji, polnem smrekovih in drugih smolnatih vonjav(burja je lahko tako silovita,da na odprtem zvrača tovornjake v obcestne jarke), poplakniti usta in domišljijo s prav tako bližnjim in še boljšim vipavskim ali kraškim vinom, barbero ali teranom, vipavcem ali zelenim, si priklicati nekaj tega daljnega časa v predstavo. Globoko spodaj zginja cel potok (Lokva) v podzemlje, na robu stene zgoraj se dviguje temna množica borov in prav vse se zdi na koncu sveta, od koder ni nobene poti več naprej. Blizu je slikovita gotska cerkvica iz Erazmovega 15. stoletja, ob njej raste stoletna lipa, za katero Ijudski glas trdi, da je prav pod njo pokopan nekdanji nesrečni vitez. Ves grad je začuda svetel in suh, iz njega so čudoviti pogledi po svetu spodaj, po sobanah je polno starih predmetov in umetnin, med njimi prelepa Pieta iz belega kamna, otrok lepotne domišljije izpred pol tisočletja. Res pa je, da ne boste prvi : tu se dandanes oglasi po 60.000 popotnikov letno in nikomur ni žal, tako posebno in drugače je. Na drugi strani draži Erazmova zgodba vsakršno umetniško domišljijo: nekaj slikarskih upodobitev je razstavljenih kar v gradu; vsakogar, ki ne zna slovensko, pa je mogoče le obžalovati, da ne more prebrati naravnost neizmerno slikovitega romana slovenskega pisatelja Saša Vuga z naslovom Erazem Predjamski. Vendar ne samo ta zgodba, ves tukajšnji svet kliče in rabi ustvarjalno domišljijo: na potepanjih okrog je mogoče srečati ničkoliko prijaznih, Ijubkih, na prvi pogled rustikalnih, v resnici pa preprosto plemenitih cerkvic najrazličnejših starosti. Ponavadi so grajene iz rezanega kamna in starejše od 300 et, lepo poslikane. Tudi kmečki domovi, kolikor jih je prestalo ujme vojnih in roparskih časov, so nadvse prijetni očem v svoji skromni podrejenosti pokrajini, silnim vetrovom, hudim zimam in vsemu drugemu, pred čemer morajo tu varovati vsakogar, ki se im zaupa.