Nekaj za predokus večnosti:

Jesen v Julijcih

Jutro se je zableščalo v novi svetlobi. Po celotedenski pustinji sivine je sonce razgrnilo tančice megle in zasijalo na umitem jesenskem nebu. V daljavi so se sinjini približevali vrhovi gora, k njim pa se je hrepeneč dvigal pogled ujetih v dolini. Peruti koprnenja so ponesle misel srcu, ki se ni moglo upreti nežnemu snubljenju zlatih sončnih žarkov in zapeljivemu nasmehu mogočnih julijskih velikanov.

Skozi Prednje Okno se je vsipal stožec žarke svetlobe, ko smo se približevali izhodišču na Vršiču. V dolini je zvonilo angelovo čaščenje, naše noge pa so mlele melišče v južnem pobočju Prisojnika. Zlatorjave jesenske trave so se zibale v lahnem vetru, živorumeni macesni so našo pot tlakovali z zlatom, duša pa je žejno in nenasitno srkala vase vso rajsko lepoto. Travnati južni hrbet Prisojnika je utripal v toplem opoldanskem soncu. Čeprav je jesen že skoraj podala roko zimi, je še zadnjič z mehko kretnjo pobožala zemljo, ki se je že pripravljala na počitek.

Na vse strani se je raztezal pogled, vreden bogov: k nebu kipeči obeljeni odrezani vrhovi zapeljivih Mojstrovk, ošiljeni vojščak Jalovec in debela strica Mangart in Bavški Grintovec so se spogledovali z njim nasproti stoječima bratoma Razorjem in Kanjavcem, kopajoči se v slapovih sonca. Nad njimi se je bočila neskončna globina neba, prelivajočega se v neštetih odtenkih modre, da so jemali dih in izvabljali strmenje iz najglobljih kotičkov človeške dojemljivosti. Ob njihovih nogah pa se je v sencah skrivala in solzila Soča.

Prisojnikovo Prednje Okno nam je nudilo prijeten kotiček za počitek in okrepčilo. Njegove globine so že marsikoga navdale s strahospoštovanjem. Katedralo, ki jo tvorijo njegove mogočne stene, je svetlo napolnjeval odmev kotrkljajočih se kamenčkov, sem in tja pa se je vanj zarezal presunljivi in opominjajoči krik črne gorske kavke, ki je prosila za košček kruha ali jabolka.

Razgledna pot po grebenu nam je odstrla očaka Triglava, njegovo izbrano nevesto Škrlatico in njenega stražarja s prišiljenim vrhom - martuljški Špik. Zahodne Julijske Alpe so pod kraljevanjem Krna zadrževale belo morje megle, ki je kipelo čez robove Italijanskih Dolomitov. Fizični napor se je z lahkotno mislijo, prežeto z radostjo nad stvarstvom, zlil v prijetno zavest čiste svobode. Razum je komaj še sledil občutkom, ki so prevzemali najmanjšo bit telesa.

Globoka tišina gora umiri duha, razbolelega od nenehnega vrvenja razuzdanega vsakdana. Hvaležno sem nastavila soncu svoj obraz, vetru razširjene roke in s polnimi pljuči vsrkavala svežino lepote, tako nedoumljive, da je mejila že na bolečino.

Poznopopoldansko sonce se je že nagibalo nad obzorje, ko smo se podali nazaj v dolino. Južni hrbet Prisojnika je žarel v neopisljivi lepoti, obarvan z zamolklimi odtenki zlatorumene barve. V ozadju je v zadnjih poljubih sonca zardevala razbrazdana stena Razorja, mogočne gmote Jalovca, Mojstrovk in Bavškega Grintovca pa so se že zavile v skrivnostne sence. Le njihovi grebeni so prestrezali še zadnje kaplje svetlobe. Gore so se počasi poslavljale od dneva, otožnost se je - kot vedno, kadar se poslavljam od gora - kot grenak pelin razlila po duši.

Ko se goram prvič zapišeš, si jim zapisan za vedno. Vselej bo v tebi neznano koprnenje, ki bo dvigalo tvojega duha in napolnjevalo tvoje srce z nemirom. Iz spomina, ki se poraja, ko iz doline zreš na gore, črpaš moč, ki te dviguje nad tegobe vsakdana in te vabi, da se tudi sam vedno znova pridružiš pesmi, ki jo šepeta prekrasna slovenska zemlja vsakemu, ki se mu oko zamegli v ganjenem spoznanju, ko se zave njene preproste, a očarljive lepote.

Pa še nekaj iz mojega novinarskega repertoarja:

Zambijska skupina Ba Cengelo v Škofji Loki

Zemljevid Zambije

Zambijska zastava

Ko sem nekega jesenskega torka pred večerno sveto mašo po klančku

prisopihala pred škofjeloško cerkev, se mi je nasproti prismejalo par zvedavih otroških oči, široka vrsta belih zob, moja desnica pa se je znašla v prisrčnem objemu drobnih črnih prstkov. Trenutna osuplost se je spremenila v prisrčno dobrodošlico. Mojim očem se je nudil kaj nenavaden prizor: videti je bilo, kot da je zambijska skupina patra Miha Drevenška - Ba Cengelo - prevzela vlogo gostiteljev, Ločani pa smo postali gostje v lastni župniji (!), saj so vsakega od nas toplo in nasmejano pozdravili. Njihova odprtost in iskrenost sta hitro našli pot do naših src.

Med napolnjenimi klopmi Gospodovega svetišča so pred oltar med petjem priplesali mladi iz Zambije. Pesem je vabila vse zbrane, naj odložijo in pozabijo na svoje skrbi, se zahvalijo Očetu in mu darujejo svoje veselje, težave in trpljenje. Prijetno me je presenetil odziv zbranih vernikov na odprtost naših črnih prijateljev. Premagali smo svojo siceršnjo zadržanost in ljudsko petje se je med bogoslužjem iz vseh grl dvigovalo pod cerkveni obok. Pater Miha je na kratko predstavil kulturo ‘črne Afrike’, njene najbolj pereče probleme (šolstvo, lakota, socialni problemi v družinah) in religiozni okvir območja, v katerem deluje. Sam pravi, da njemu zaupane ovčice vodi s pravilom: ‘Spoštuj mnenje drugega, drži se pa svojega,’ saj je mnogo krivih prerokov, ki neuke ljudi zavajajo in jih izkoriščajo.

Evharistični del svete maše se je z darovanjem začel po črnsko. Mladi so med plesom in petjem na glavah prinesli peharje, polne pridelkov, tako kot je v navadi v njihovi domovini. S svetim spoštovanjem sprejemajo blaginjo, ki se nam zdi samoumevna, saj si življenja, skromnejšega od tega, ki ga živimo, mnogi izmed nas najbrž skoraj ne znamo predstavljati, medtem ko se naši črni bratje in sestre s pomanjkanjem srečujejo skorajda vsak dan.

Zaključna pesem svete maše je bila hkrati uvod v koncert afriške duhovne glasbe, ki sta ga s plesnimi akrobacijami popestrila najmlajša člana skupine Ba Cengelo - iskrečih očkov in širokega nasmeha - Davis in Marie. S koncertno turnejo po Evropi zbirajo denar za svoje in za šolanje svojih vrstnikov, ki si sami le-tega ne morejo plačati. S svojimi pesmimi opozarjajo tudi na socialno problematiko afriškega ljudstva, predvsem na zapostavljenost in garaško vlogo žene v družinski skupnosti. Prav vse pesmi pa izražajo zaupanje in vero v boljše življenje z božjo pomočjo. Tako sta pesem in ples napolnjevala škofjeloško cerkev z afriškim ritmom navdušenja in prijateljstva. Tudi sami smo se pridružili radosti svetlobe, ki so jo s svojo priljudnostjo izžarevali mladi iz skupine Ba Cengelo - v slovenskem prevodu to ime pomeni: Luč, Žarek, Svetloba. Ob zaključku nadvse prijetnega in duhovno bogatega večera je pater Miha na kratko predstavil ‘svoje’ otroke, nato pa so skupaj z nami sklenili krog po vsej cerkvi in zapeli še Slomškovo ‘V nebesih sem doma.’

Slovo je bilo prisrčno. Objemi, ki sta jih radodarno delila in sprejemala predvsem najmlajša dva, pesem, smeh in pogovor - če ni šlo po angleško, pa kar z rokami - so nas še enkrat prepričali, da se je Duh čiste radosti nad Življenjem preko preprostosti naših črnih prijateljev dotaknil tudi našega hitenja in za hip ustavil čas v trepetajočem in iskrečem se veselju.