Sem Nataša Ivanušič (ta priimek nosim šele
slabe pol leta!-sem namreč srečna novopečena žena),
absolventka na Fakulteti za matematiko
in fiziko, študiram pa
pedagoško matematiko.
Nekateri ljudje ne morejo (nočejo, ne zmorejo...) razumeti, kaj človeka pripelje do
študija matematike (češ: matematika je težka, zahtevna, za genije...). Res je, da je
na našem faksu kar nekaj genijev (kar se matematike tiče), vendar se sama še zdaleč ne
štejem mednje. Odločilnih razlogov, ki so mene pripeljali v zapleteni svet matematičnih
začaranih krogov, je kar nekaj:
- Že odkar pomnim, sem se želela posvetiti pedagoškemu poklicu (torej sem pri izbiri
šol že od vsega začetka precej zožila spekter)
- Matematika mi je (predvsem v gimnaziji) pomenila bolj razvedrilo in veselje kot napor (z
izjemo kakšnega poglavja), zato sem tudi v študiju matematike videla izziv (- takrat
še...)
- Vrsta naključij je pripeljala do tega, da sem v tretjem letniku gimnazije začela tudi
intenzivno inštruirati, kar mi je prineslo tako srčno kot tudi finančno zadovoljstvo:)
- In nenazadnje: zelo dober vtis (četudi si pri sebi mislim, da so nas želeli nekoliko
splašiti) so name naredili profesorji na informativnem dnevu, ki so jasno in odkrito
(mogoče celo malo preveč) povedali, KAJ in KAKO se dogaja na FMF-ju.
(vključno s procentom odpada študentov pri prehodu v višje letnike,...)
- No ja, bilo je še nekaj povsem osebnih razlogov, pa mogoče ne bi...
Če bi me vprašali, kako bi se odločila, če bi sedla v časovni stroj in čas
zavrtela nazaj v maturantsko leto 1995...
Po vsej verjetnosti bi pristala na Filozofski fakulteti v predavalnicah za slovenistiko in
primerjalno književnost ali v geografskih resorjih (čeprav ne morem trditi, da -
predvsem v višjih letnikih - nisem uživala v odkrivanju 'novih' - vsaj zame -
matematičnih vsebin), kar sta bili takrat matematiki enakovredno privlačni
področji, predvsem raziskovanje možnosti in polnjenje duše z lepoto slovenske
pokrajine in njenega jezika.
Prav zaradi tako različnih interesov se v prostem času ukvarjam z najrazličnejšimi
stvarmi:
- Vsa študentska leta so bili večeri ( tam od 8., 9. ure naprej ) posvečeni bodisi
književnosti (sem pravi knjižni molj, zelo rada pa tudi sama kaj napišem) bodisi
udejstvovanju v raznih dejavnostih (srečanja katoliških študentov iz Škofje Loke,
pevski zbor, razna predavanja, nekajkrat na leto obisk gledališča, kinopredstave...), ki
so me po napornih študijskih popoldnevih razvedrile in bile priložnost za prijetno
druženje s pisano paleto ljudi. Leta 1999 sem sodelovala tudi v Škofjeloškem
pasijonu, ki pa je zahteval mnogo moje
energije in odpovedovanja drugim dejavnostim, zato je bilo moje prvo sodelovanje hkrati
tudi edino.
- Nedeljski popoldnevi so me večinoma popeljali naokrog po Sloveniji - bodisi na ogled
kulturnih in naravnih znamenitosti, ali pa kar tako - malo pohajkovat (vedno seveda v
družbi Jureta, mojega - tedaj še fanta...)
- Ker sem zvest zagovornik zdravega življenja, poskušam psihične in miselne napore vsaj
približno sorazmerno kompenzirati s fizično dejavnostjo - med šolskim letom in v času
izpitov z intenzivnimi (vsaj kolikor toliko rednimi) potepanji po (lokalpatriotsko) domačih logih - največkrat v
družbi z našim nekajtakega kot nemškim ovčarjem, zimski meseci so večinoma
rezervirani za takšne in drugačne užitke na snegu, poleti pa me pogosto (vsaj enkrat na
teden,če je le čas in pravo vreme) lahko srečate v slovenskem raju - naših gorah.
- Če se že ponudi ugodna priložnost, se seveda tudi namakanju v termah ali v morju ne
morem kar tako odreči - saj včasih človek mora tudi malo polenariti, kajne?
|