SPREMLJAJOČI POJAVI

Popolni Sončev mrk ni zanimiv zgolj zaradi dejstva, da Luna prekrije Sonce in da lahko vidimo njegovo atmosfero, ki ji pravimo korona. Popolni Sončev mrk spremlja še cel kup zanimivih pojavov, katerih vidnost pa je zelo odvisna od vremenskih pogojev na dan mrka. Spodnji opisi se nanašajo na idealno jasen dan.

Prvi stik

Prvi dotik Lune in Sončeve ploskvice.

Sončev krajec

Sonce je po prvem stiku videti vedno tanjši krajec.

Spremembe svetlobe in barv

Približno 15 minut pred popolno fazo, ko je zakrite že več kot 80% Sončeve ploskve, postaja vedno bolj temno.

Senca

Lunina senca potuje po centralni črti mrka s hitrostjo približno 3000 km/h. Če je jasno in je ozračje čisto, lahko približevanje sence vidimo morda že kakšnih 10 minut pred začetkom popolne faze. Prihod sence še najbolj spominja na bližajočo se nemo nevihto - nebo je temno, ni pa grmenja in bliskanja strel. Nekaj minut pred popolno fazo je viden polkrožen temen obris z nejasnimi mejami, ki leži nad zahodnim obzorjem. V svoji bazi je morda široka okoli 45% in pol toliko visoka. Njena oblika je dokaj brezoblična, njena velikost pa opazno narašča. Dve minuti pred popolno fazo je v svoji bazi široka že okoli 90%. V zadnji minuti pred popolnostjo se senca dvigne z zahoda in se potegne čez nebo kot orjaški baldahin. Na začetku popolne faze vodilni rob sence prereže nebo čez polovico. Ko v naslednjih trenutkih senca povsem zagrne nebo, lahko nizko nad S,J in V obzorjem (približno do višine 10°) vidimo igro barv (zarja) kot pri zahajajočem ali vzhajajočem Soncu, kjer ponavadi prevladuje škrlatno rdeča. Prav sredi popolne faze mrka se okoli in okoli obzorja razteza temno rdeč pas, ki le malo prispeva k osvetlitvi pokrajine. Nebo in nas osvetljuje le Sončeva korona. Pas šibke svetlobe okoli obzorja, ki ga lahko opazujemo ob sredi mrka, se ob koncu popolne faze nad Z obzorjem začne večati, V obzorje pa utone v temo. Tja namreč potuje senca na svoji poti proti V. Vzhodno obzorje je popolnoma temno do nekako 5 minut po koncu popolne faze. Z napredujočim zakrivanjem Sončeve ploskve začne padati temperatura zraka. Razlike lahko znašajo tudi več stopinj Celzija. Ob značilnem vetru, ki se pojavlja zaradi naglega ohlajanja atmosfere, je prihajanje sence še toliko bolj slikovito. V trenutku, ko nas senca doseže, se prične popolni mrk. Najlepše jo vidimo, če stojimo na hribu, senca pa se nam bliža skozi dolino. Ker postaja vse bolj temno, se nekatere živali začno obnašati kot da se bliža noč.

Senčni pasovi

Nekaj minut pred popolnim mrkom lahko na tleh ali na stenah zgradb zagledamo t.i. senčne pasove, ki so vidni v trenutku, ko turbulentna atmosfera povsem naključno združuje še zadnje dele svetlobe, ki jih oddaja že skoraj popolnoma zakrito Sonce. Senčnati pasovi sodijo med tiste spremljajoče pojave, ki jih najtežje opazimo. Nekaj minut pred popolno fazo in tik po njej se torej lahko zgodi, da tla nenadoma oživijo. Na njih zagledamo šibke, premikajoče se vzorce svetlobe in sence. Na začetku so šibki in premešani med seboj, ko pa se približuje popolna faza, postajajo vse bolj organizirani in presledki med njimi narasejo na nekaj centimetrov. Po koncu popolne faze se lahko pasovi ponovno pojavijo in postajajo vedno šibkejši in neorganizirani, dokler povsem ne izginejo. Tega pojava se ne da napovedati, saj se njihova intenzivnost nepredvidljivo spreminja od mrka do mrka. Kljub imenu so pogosto videti kot podolgovate lise ali kot marogasti nepravilni vzorci in le redko kot pravilno razporejene črte svetlobe in sence, ki migotajo. Naše vidno zaznavanje svetlobnih sprememb je odvisno od kontrasta, velikosti in hitrosti vzorca. Na žalost kontrast senčnatih pasov nikoli ne presega 2-3% glede na ozadje. Zaradi tega smo pri njihovem opazovanju omejeni z zmožnostmi naših oči. Pri tako majhnem kontrastu je dobro, če senčnate pasove opazujemo na svetli podlagi. Ti pasovi so posledica optične interference, rezultat majhnih prostorskih variacij v refrakciji svetlobe tankega polmeseca Sonca v atmosferi. Premikanje pasov pa je posledica vetrov in evolucije prostorskih variacij.

Bailyjevi biseri

Luna ima razgibano površje, polno večjih in manjših kraterjev, gorovij, velikih nižin, ki jim pravimo morja, dolin in dolinic...Lunin rob zato ne vidimo raven. Na njem lahko opazujemo obrise gorovij. Ko Luna med mrkom že skoraj povsem zakrije Sonce, se še zadnji Sončevi žarki prebijejo do nas med posameznimi gorami. Bailyjevi biseri imenujemo pojav zadnjih Sončevih žarkov, ki se še uspejo prebiti med Luninimi gorovji. Pojav je viden približno 10s pred popolno fazo mrka. Traja le nekaj trenutkov. Ker pa je preostala Sončeva svetloba še vedno bleščeča, ga je zelo težko videti s prostim očesom.

Diamantni prstan

Pri tem pojavu gre za zadnjo Sončevo svetlobo, ki prodre skozi najglobjo Lunino dolino. Sonce je praktično že popolnoma zakrito, zato lahko vidimo njegovo kromosfero v obliki prstana. Zadnji del svetlobe pa nam da občutek diamanta na prstanu - kromosferi. Diamantni prstan lahko vidimo tudi s prostim očesom.

Drugi stik

Od t.i. drugem stiku se prične popolni Sončev mrk. Vzhodni rob Lune se dotakne vzhodnega roba Sonca.

Kromosfera

Kromosfera je tanka plinasta plast, debela vsega nekaj 1000 km, ki leži nad Sončevo fotosfero (površjem). Je značilno rdečkasto rožnate barve. Brez specialne astronomske opreme jo lahko vidimo le nekaj sekund po začetku popolne faze mrka in nekaj sekund pred koncem popolne faze mrka. Pred tem jo presvetli Sončeva svetloba, med samim mrkom pa svetloba korone.

Protuberance

Protuberance spadajo med najlepše in najbolj spektakularne pojave, ki jih lahko opazujemo na Soncu. Pojavljajo se v zgornji kromosferi in spodnji koroni, vidimo pa jih kot žareče oblake plina najrazličnejših oblik. Najlepše so vidne na robu Sonca, kjer so opazne kot rdečkasti loki. Poseben čar predstavlja nenapovedljivost protuberanc. Največkrat se pojavljajo v bližini večjih skupin Sončevih peg, zato so pogostejše, ko se Sonce bliža maksimumu aktivnosti v svojem 11-letnem ciklu. Ker pričakujemo maksimum v letu 2001, je bilo po predvidevanjih 11.8.1999 mogoče videti marsikatero večjo protuberanco.

Korona

Nekaj sekund zatem, ko Luna povsem prekrije Sonce, na nebu zažari njegova korona. To je zunanja plast Sončeve atmosfere. Čeprav je svetloba korone le nekoliko šibkejša od polne Lune, jo zaradi močne Sončeve svetlobe lahko vidimo le ob popolnih mrkih. Videz korone se od mrka do mrka spreminja, saj sta njegova velikost in razgibanost odvisni od trenutne Sončeve aktivnosti. Ko je Sonce neaktivno, je korona manjša in bolj ali manj okrogle simetrične oblike s prameni, ki so nekoliko daljši ob Sončevem ekvatorju. Ob maksimumu aktivnosti je korona večja in mnogo bolj razgibana s številnimi zgostitvami. Iz nje štrlijo dolgi prameni, ki se pojavljajo nad aktivnimi področji v fotosferi. Najdaljše pramene v koroni so doslej opazovali do oddaljenosti neverjetnih 20 Sončevih polmerov, kar odgovarja oddaljenosti kar 14x10⁶ km.

Tretji stik

Ko se popolna faza bliža koncu, lahko na zahodnem delu Sonca ponovno uzremo škrlatno rdečo kromosfero in kateri izmed protuberanc. Pokaže se Sončeva fotosfera. Ponovno uzremo diamantni prstan in Bailyjeve bisere. Vsi našteti pojavi se še enkrat zvrstijo v obratnem vrstnem redu.

Četrti stik

Luna se dokončno umakne izpred Sončeve ploskve. Čudovite nebesne predstave je konec.

1.stik   2.stik   3.stik   4.stik   Bailyjevi biseri   diamantni prstan   kromosfera   protuberance   korona   senca   senčni pasovi   sončev krajec   spremembe svetlobe in barv