Splošna znanja o konju

Konja ( Equus cabalus ) uvrščamo v družino konjev ( Equidae ), v red lihoprstih kopitarjev ( Perissodactyla ), med štirinožne, rastlinojede živali.

Osnovne biološke značilnosti konja kot vrste:

Včasih je v velikih čredah naseljeval prostrane stepe Evrope in Azije. Človek ga je začel udomačevati približno 4000 let pred našim štetjem.

Iz takratnega načina življenja izvirajo poglavitne biološke lastnosti današnjega konja, ki še vedno težko prenaša udomačitev:

• je socialna žival ( nenehno potrebuje družbo );
• ima odlično razvit mišično skeletni sistem, dihala in krvožilni sistem – rojen tekač ( stalno potrebuje veliko gibanja);
• zaradi obilice hrane, ki mu je bila takrat na voljo, ima relativno slabo razvit prebavni trakt ( pogosto ga je treba krmiti z manjšimi količinami zdrave hrane );
• pred roparicami se je branil predvsem z begom ( odlično razvita čutila in gibala ), saj je zelo plaha žival ( previdnost pri pristopu );
• stalno je menjaval okolje, v visoki travi in grmičevju ter s pomočjo dežja in sonca si je čistil dlako, s tekom po peščenih, kamnitih in travnatih tleh stalno čistil in brusil kopita ( skrb za stalno nego in higieno živali in njenega okolja ).

Razlikujemo dve glavni skupini konjev:

• polnokrvne, toplokrvne in hladnokrvne ter
• male konje in tako imenovane ponije ( npr.: haflingerje, bosanske planinske konje, islandske, shetlandske, exmoorske, welške, connemarske ponije itd. ).

Pod imenom hladnokrvni konji razumemo težke delovne in vlečne konje ( npr.: slovenski hladnokrvni, noriški, pincgavski, medžimurski, belgijski, percheron, olydesdale, ardenec itd.).

Med toplokrvne konje uvrščamo tiste konje, ki so zaradi svoje telesno zgradbe primerni za šport. Večina teh ras ima v svoji krvi večji ali manjši delež angleškega ali arabskega polnokrvnega konja. Ime toplokrvni konj nima nobene zveze s telesno temperaturo, kvečejmu deloma s temperamentom živali. Mednje prištevamo pasme, kot so npr.: lipicanec, slovenski toplokrvni konj, nonius, hanoveranec, trakenec, vestfalec, irski hanter, razni kasači ipd.

Polkrvni konji so konji , pri katerih je eden od staršev polnokrvni konj.

Pasme polnokrvnih konj:

• angleški polnokrvnjaki - Poreklo obeh staršev je brez izjeme mogoče spremljati do leta 1793, ko je bila ustanovljena osnovna matična knjiga ( General Stud Book ). Označujemo jih z XX.
• arabski polnokrvnjaki, katerih izvor je neznan, od Mohamedovih časov pa se razmnožujejo izključno med seboj ( v lastni krvi ). Označujemo jih z OX.
• angloarabci – križanci med angleškim in arabskim polnokrvnjakom. Označujemo jih z X.

Izrazne zmožnosti konja
Ušesa so lahko	visoko dvignjena, obrnjena naprej in nazaj (tudi posamezno uho) ali položena nazaj.
Oči so lahko	mirne in sijoče, apatične in tope ali široko razprte, tako da je videti veliko beline.
Ustnice so lahko	mirne in gladke ali dvignjene, tako da so vidni zobje.
Z nogami lahko	mirno stoji na vseh štirih nogah, brca ali razbija in topota.
Glavo lahko	mirno zravna, iztegne ali niha z njo sem in tja.
Z repom lahko	mirno niha, ga visoko dvigne, z njim opleta ali ga vrti.
Koža je lahko	gladka in bleščeča, brez leska ali z naježeno krovno dlako.
Z glasom lahko konj	rezgeta (tiho, izzivalno, rezko ali cvileče), stoka ali globoko in zadovoljno prha

Razpoloženje	Izraz razpoloženja
agresija, grožnja	visoko dvignjena in iztegnjena glava, nazaj položena ušesa, obrnjene, široko razprte oči, razburjeno udarjanje z repom, brcanje in topotanje z nogami, prodorno rezgetanje ali cviljenje
razburjenje	visoko dvignjena glava, napeta ušesa, široko razprte oči, močno razširjene nozdrvi, visoko dvignjen rep, razburjeno prhanje ali rezgetanje
jeza	nazaj položena ušesa, dvignjene ustnice, iztegnjena glava z napetimi lici, škrtanje s čeljustmi, topotanje s sprednjimi in zadnjimi nogami, brcanje, mahanje ali kroženje z repom
bolečina	nemir, potenje, obračanje z očmi, razbijanje tal z nogami, rezgetanje, naježena krovna dlaka
zadovoljstvo	mirna drža glave in telesa, mirne, prijazne oči, sproščene čeljusti, mirno mahanje z repom, globoko prhanje