Peric ni več – ostane le običaj

KUHANJE MILA

 

“Žajfo”- milo so kuhale kar same doma. Zbrale so različne kosti (svinjske, goveje), goveji loj, presejale so pepel, v lekarni pa kupile langenštajn (lužni kamen) in vse skupaj kuhale tako dolgo, da so se kosti razkuhale. Langenštajn je bila snov, ki je pripomogla k bolj gladkemu milu. Kuhale so kar v svinjskem kotlu. To milo je bilo črno in neprijetnega vonja, zato so včasih dodale kakšna zelišča. Uporabljale so ga samo za perilo, umivali pa so se z Zlatorogovim, ki so ga kasneje uporabljali tudi za belo perilo. Ko se je skuhalo, so ga zlile v lesene modele (pozneje so si pomagale kar s konzervami), visoke približno štiri prste. Pustile so ga strditi in ga potem zrezale. Če je bilo milo pretrdo, je lahko perilo tudi poškodovalo, zato so morale paziti na trdoto.

 

Nekateri smo pri Jakovi babici gledali, kako so milo kuhali včasih. Prav rade volje nam je pokazala. Bilo je zelo zanimivo, vendar pa je precej smrdelo in si nič kaj ne želimo tega ponoviti.

 

Na začetek

Naprej

 Andreja Budna, 2002