PLAZEMSKI ZASLONI

O plazemskih zaslonih, ki naj bi pomenili prihodnost različnih prikazovalnikov, večjih od 30 palcev (76 cm), se je začelo govoriti šele v začetku devetdesetih let. Leta 1991 so namreč pri Fujitsu, pionirju na tem področju, izdelali prvi 21-palčni plazemski zaslon, ki pa je bil še črnobel. Dve leti pozneje se je začela proizvodnja barvnega modela, leta 1995 je bil najavljen prvi 42- palčni model. Tehnologija plazemskih zaslonov, kakršne poznamo še danes, se je torej zares začela šele leta 1995, torej pred komaj petimi leti. Mimogrede - newyorška borza je že leta 1994 namestila prek tisoč 21- palčnih plazemskih zaslonov za prikaz stanja na borznem parketu.

Plazemski zaslon je sestavljen iz iz množice osnovnih celic, od katerih je vsaka razdeljena na tri podpike: vsaka žari v svoji osnovni barvi (rdeča, zelena ali modra). V vsaki celici je med dvema steklenima ploščama, ki sta razmaknjeni le 0,1 mm, mešanica plinov ksenona in neona, na sprednji strani celice pa so fosforjevi elementi. Električna napetost, ki jo vzpostavijo prozorne elektrode na steklenih stenah, ionizira plin v celici (ga spremeni v plazmo), ta pa pri razelektritvi oddaja ultravijolično svetlobo, ki vzbudi fosforjeve celice, da zažarijo.

Sliši se enostavno, vendar pa visoke cene plazemskih zaslonov dokazujejo, da ni tako. Navsezadnje je v današnjih palzemskih zaslonih tudi do 3 milijone takih celic! Kljub temu pa predvidevanja strokovnjakov kažejo, da bo proizvodnja plazemskih zaslonov kmalu tako obsežna, da bodo cene padle na sprejemljivejšo raven. Danes se uporabljajo predvsem   za atraktivne postavitve na sejemskih prireditvah, na tržišču pa je tudi nekaj televizorjev, ki so narejeni na plazemski osnovi.

Debelina plazemskega zaslona sicer ni le nekaj milimetrov, kakor bi morda sklepali iz opisanega (zraven sodi tudi hladilni prostor na zadnji strani zaslona), vendar pa v celoti (z ohišjem vred) ne presega 15 centimetrov. Taki zasloni so torej kakor nalašč za obešanje na zid ali pod strop ter za izdelavo ploskih televizorjev. Tehnološko je mogoče izdelati zaslone, ki so še veliko večji od današnjih. Za primerjavo - prikazovalnike s katodno cevjo, ki bi imeli diagonalo, večjo od 40 palcev, je praktično nemogoče narediti, pri ploskih zaslonih LCD pa je današnja praktična omejitev že 20 palcev. Tudi skupna masa plazemskih zaslonov je bistveno manjša od ustreznih prikazovalnikov s katodno cevjo. Plazemski zasloni tehtajo okrog 40 kg, enako velik navaden zaslon pa bi tehtal več kakor dvakrat več.

Prednost zaslonov s katodno cevjo je večja ločljivost. Plazemski zasloni namreč praviloma ne omogočajo več od ločljivosti široke televizije (852 x 480 pik), le nekateri modeli pa omogočajo še kaj več. Razloga za to sta dva - plazemski zasloni so (še vedno) bolj namenjeni za prikazovanje videa kakor računalniških predstavitev, drugi razlog pa je bolj tehnološki. Večja ločljivost bi namreč pomenila več celic, zato pa bi te celice morale biti manjše. Čim manjše so celice, tem manj svetlobe oddajajo, kar pomeni, da bi bili zasloni z veliko ločljivostjo pretemni.

Težave so tudi v digitalni naravi plazemskega zaslona (enako velja za zaslone LCD). Analogni vhod VGA ali analogni videovhod mora elektronika v zaslonu najprej spremeniti v digitalnega (torej v zapis "koordinata/barva"), pri čemer nujno pride do napak. Tako pri zaslonih LCD kakor pri plazemskih zaslonih je to vidno v migetanju posameznih pik ali v migetanju slike (kar je vidno le zelo od blizu), če prikazujemo drobno pikčast vzorec. Če sliko gledamo od daleč (kar je sicer tudi osnovni namen), težav ne bomo opazili.

Prav zato se najnovejši plazemski zasloni že ponašajo z digitalnimi videovhodi, ki naj bi te težave odpravili. Vendar pa tak pristop zahteva tudi videopredvajalnike z digitalnimi izhodi, ki niso poceni. No, ob dragem plazemskem prikazovalniku verjetno ne bomo varčevali na drugih napravah...