LCD ZASLON

Ploskim zaslonom pravimo tudi zasloni LCD (Liquid Crystal Display). Njihovo delovanje je povsem drugačno od delovanja navadnih zaslonov - zaslonov s katodno cevjo (CRT- Cathode Ray Tube).

Danes vsekakor velja, da je zaslon LCD v skoraj vseh pogledih boljši od zaslona s klasično katodno cevjo. Prva značilnost, ki jo bo vsakdo takoj opazil, je izjemna ostrina in kontrast slike. Zaslon LCD je pač diskreten in vsaka pika na zaslonu sveti ali pa ne, vmesnega stanja, ki je pri navadnih zaslonih vidna kot meglenost, pa ni. Tudi geometrijskih deformacij (sodček, trapez...), ki jih lahko opazimo pri nekaterih navadnih zaslonih, tukaj ni videti. Kakovost slike je torej v večini primerov boljša, vsekakor pa je bistveno boljši tudi izkoristek prostora. Zaslon LCD je navadno debel le nekaj centimetrov in v primerjavi z navadnim zaslonom zavzame res malo prostora. Na mizi torej ostane več prostora za druge pisarniške predmete.

In morebiti je smiselno omeniti tudi dejstvo, da "pogonska energija" zaslonov LCD niso več elektroni, ki z zadnje strani zaslona švigajo proti sprednji in da ne vsebujejo elektromagnetnih tuljav in da torej zasloni LCD pač ne "sevajo", kar ponavadi laično rečemo za elektromagnetna valovanja, ki jih sprošča navaden zaslon. Nihče sicer še ni dokazal, da zaslonska "sevanja" človeku škodijo kaj bolj kakor recimo večerno gledanje televizije, pa vendar. Glavoboli, nad katerimi občasno tožijo uporabniki, so bolj posledica motne in trepetajoče slike, pri tem pa so zasloni LCD spet v prednosti. Slika na zaslonih LCD se ne osvežuje 85-krat na sekundo, kakor se pri navadnih zaslonih, ampak je stalno "prižgana".

Seveda imajo zasloni LCD tudi slabosti, in to tudi čisto tehnične (če za zdaj še zanemarjamo ceno). Če smo si nameravali zaslon LCD omisliti doma, bo verjetno najbolje, da na to pozabimo. Vsaj če imamo doma kakšnega otroka (po duši ali sicer), ki se občasno veseli ob računalniških igrah. zasloni  LCD so namreč za igre sila neprimerni iz čisto banalnega razloga - imajo namreč nespremenljivo ločljivost. 15-palčni zaslon LCD lahko dobro sliko prikaže le pri ločljivosti 1024 × 768 pik (18-palčni pa v 1280 × 1024 pik), pri katerikoli drugi ločljivosti pa bo slika kockasta ali malo zamegljena. Vgrajena elektronika se bo namreč bolj ali manj uspešno trudila prižgati dovolj sosednjih pik, da bo slika videti kolikor toliko znosna. Pri igrah, ki danes zahtevajo različne ločljivosti (od 640 × 480 pa do 1600 × 1024 in celo več),  je to velik minus. Iz enega razloga bodo na zaslonih LCD tudi DOS-ovski programi (veliko finančnih in poslovnih programov še vedno deluje v tem tekstovnem načinu) videti precej slabo, če jih bomo prikazovali čez celoten zaslon. Opozoriti tudi velja, da večina zaslonov LCD ne zmore osveževalnih frekvenc, ki so višje od 75 Hz, najboljšo sliko pa sploh prikaže celo na samo 60 Hz. (Kolikor smo že omenili, zaslon LCD sploh ne potrebuje osveževanja, in se mora elektronika v zaslonu prilagoditi signalu z osveževalno frekvenco. Čimvišja je frekvenca, tem teže se prilagodi). To je popolnoma nasprotno, kakor velja pri navadnih zaslonih, kjer vedno težimo k čimvečjim frekvencam. Pri zaslonih LCD je višja frekvenca le dodatna težava, saj povzroči "več dela" vgrajenemu analogno-digitalnemu pretvorniku. To je videti celo tako, da je slika pri višji frekvenci manj kontrastna in ostra kakor pri frekvenci 60 Hz.

Kako delujejo LCD zasloni

Osnovni del vsakega zaslona LCD je njegov ekran (ali panel ), osnova za delovanje le tega pa so tekoči kristali. Tekoči kristali imajo agregatno stanje med trdnim in tekočim; lahko jih prelivamo, hkrati pa lahko razločimo njihove paličaste molekule, ki jih v zaslone LCD umestijo tako, da so zvite v vijačnico. Imajo pa zanimivo in za zaslone uporabno lastnost, da se z električno napetostjo zravnajo. Zaslon LCD je narejen tako, da ima plast tekočih kristalov ujeto med dvema polarizacijskima plastema, ki sta postavljeni tako, da brez vmesne plasti ne prepuščata svetlobe. Ker pa je med njima plast tekočih kristalov z vijačnimi molekulami, ki svetlobo zavrtijo, taka trojna plast svetlobo prepušča. Takoj ko med elektrodama na obeh ploščah steče tok, se molekule ( bolj ali manj ) zravnajo, polarizacijska filtra pa svetlobe ne pustita skozi.

To je osnova, na kateri so proizvajalci uspeli razviti najrazličnejše zaslone LCD. Od tistih, ki jih vidimo na ročnih urah in ki za vidnost ne potrebujejo osvetlitve od zadaj, do barvnih ekranov v zaslonih LCD. Velja omeniti še razliko med zasloni s pasivno matriko in tistimi z aktivno matriko ali zasloni TFT.

Prvi so narejeni tako, da se za osvetljenje pik na zaslonu uporablja mreža navpičnih in vodoravnih električnih vodnikov. Če želimo zatemniti piko, je dovolj skozi oba vodnika, ki se križata ob piki, spustiti električni tok. Taki zasloni so zelo počasni in na zaslonu ob hitrem premikanju slike puščajo sence.

Za razliko od takega naslavljanja imajo zasloni TFT za vsako piko svoj tranzistor, ki skrbi za prižiganje in ugašanje pik. Ker je vsaka pika sestavljena iz treh pik (po ena za rdečo, zeleno in modro),  je v zaslonu TFT ogromno tranzistorjev (v 15-palčnem zaslonu LCD jih je kar 2,35 milijona). Od tod visoka cena, saj je treba zagotoviti izjemno zanesljivo proizvodnjo, da ne pride do napak.