CRT zaslon 

Zaslon je dokaj stara naprava, ki jo že vrsto let uporabljamo za prikazovanje podatkov. Resda so bili nekdaj "v modi" le črno-beli oz. črno-zeleni zasloni, vendar so v osnovi delovali precej podobno kakor današnji modeli (CRT- Cathode Ray Tube).

Zaslon ima katodno cev, ki curke elektronov izstreljujejo proti svoji sprednji strani, premazani s fosfornim premazom. Premaz posvetli, ko ga zadene elektron. Tako bi lahko na kratko opisali, kako nastane slika, čeprav je v resnici vse skupaj precej bolj zapleteno. 

Kot je razvidno s slike, ki prikazuje delovanje enobarvnega zaslona, je vir elektronov katoda, ki jo segreva žarilna nitka. To je tudi eden od razlogov, zakaj se slika na zaslonu nikoli ne prikaže brž po vklopu. Zaslon potrebuje nekaj časa, da se segreje. Snop elektronov po prehodu skozi začetno režo še dodatno usmerjata dve elektrodi, nato pa potuje skozi magnetno polje usmerjevalnih tuljav. Te žarek ustrezno preusmerjajo z ravne poti, tako da nadaljuje pot proti nasprotno električno nabiti sprednji steni zaslona. Tam ga zasloni maska (navadna ali trinitronska), nato pa zadene fosforne delce. Barvni zasloni delujejo zelo podobno, le da so topovi trije (po eden za vsako osnovno barvo) in da so na sprednji strani tri barvni fosforni delci. Različna svetlost treh osnovnih barv tako prikaže ves spekter barv.

Žarek po zaslonu vedno potuje z leve na desno, in sicer vrstico za vrstico. Ko izriše vseh 768 vrstic (pri ločljivosti 1024x 768 pik), se vrne v zgornji desni vogal in začne znova. Navpična osveževalna ferkvenca pove, kolikokrat na sekundo žarek uspe izrisati vso sliko, vodoravna pa, kako hitro žarek potuje od leve proti desni. Včasih so zasloni delovali v prepletenem načinu (interlaced), pri katerem se najprej izrišejo vse lihe vrstice, potem pa še vse sode. Tako za prikaz visoke ločljivosti zadošča slabotnejša elektronika (nižja vodoravna frekvenca), vendar je slika zelo migetajoča in nestabilna. Danes prepleteni način prikazovanja ni več v rabi (zasloni so pač frekvenčno dovolj močni), večino grafični kartic pa še vedno lahko preklopimo vanj. Če nič drugega, lahko to kdaj preizkusite v spomin na dobre stare čase...

Podatek, ki ga izdelovalci navajajo kot merilo za kakovost zaslona- velikost pike oz. proge- je pri različnih tehnologijah izdelave katodne cevi praktično neprimerljiv. Pri običajnih zaslonih so po zaslonu posejane t. i. barvne fosforne trojke, razdalja med njimi pa je enaka diagonalni razdalji med pikami enake barve. Nekateri izdelovalci raje navajajo razdaljo med luknjicami na mrežici (ki je manjša za približno 0,01 mm), nekateri pa celo vodoravno razdaljo med pikami. Če se še spomnite Pitagorovega izreka, vam bo jasno, da je taka vrednost precej manjša od resnične.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj so zasloni ukrivljeni? Idealno bi bilo celo (seveda s stališča enostavnosti izdelave), ko bi bil sprednji del zaslona polkrogla (glej sliko). Tako bi imel elektronski žarek vedno enako goriščno razdaljo. Potem bi bil, ko bi zadel ob zaslon, vedno kar najbolj oster, hkrati pa bi se žarki treh topov tako najbolj prekrivali (konvergenca). Danes se izdelovalci trudijo, da bi izdelali čimbolj ploske zaslone, kar dosegajo z dodatno elektroniko, ki sproti prilagaja goriščno razdaljo topov.

Pri večjih zaslonih (17-palčnih in več) je dodatna težava, da v kotu zaslona žarek pada poševno. Tako njegov "odtis" na fosfornih delcih ni okrogel, temveč elipsast. To povečuje velikost najmanjše možne pike in zmanjšuje ostrino. Izdelovalci skušajo to preprečiti s posebnimi lečami. Te spremenijo "obliko" žarka, ko ta osvetljuje kote. Nekateri so pri tam bolj uspešni, drugi manj, skoraj povsod pa se da opaziti vsaj rahlo neostrost slike v kotih.

Povezave: