ZASLON (monitor)

Zasloni s katodno cevjo kot naprave za vizualno komunikacijo računalnika s človekom so med nami že toliko časa, da se malokdo še spomni, da so kdaj obstajali tudi računalniki, ki so z ljudmi komunicirali tudi na kak drug način. Luknjane kartice in teleprinterji so bili najbolj priljubljeni. Ko so na računalnik prvič priključili stekleno katodno cev, ki je znala na sprednji strani prikazovati rezultate računalnikovih izračunavanj, je bila to majhna revolucija.

Računalništvo, kakršnega poznamo današnji računalnikarji srednjih let, se je s prikazom na katodni cevi že dodobra spoznalo; računalnike s(m)o namreč priključevali kar na televizorje. Vgrajeni pretvornik UHF je računalniške digitalne signale pretvarjal v obliko, ki so jo razumeli televizorji. Predvsem zato, ker je televizor takrat že prodrl v vsak dom, računalnik pa še ne. Zakaj bi torej kupcu mlinčka za (največ) petsto nemških mark naložili še nakup enako dragega zaslona, če popolnoma zadostuje televizija?

V poslovnem svetu, ki ga je na osebni ravni zakoličil IBM PC, zaslon ali ne zaslon nikoli ni bilo vprašanje. "V paketu" smo poleg računalnika dobili tudi majhen, 14-palčni črno beli (ali črno zeleni) zaslon. Resda je znal prikazovati samo znake, grafičnih podob pa ne in res je tudi, da so Spectrumi že prej poznali barven prikaz, toda za poslovni računalnik to ni bila nobena hiba. Ameriško podjetje Hercules je obstoječemu znakovnemu prikazu s svojo grafično kartico dodalo še visokoločljivi (720 × 348 pik) grafični, vendar še vedno črno beli prikaz, ki je omogočal delo z obstoječim, prej le znakovnim zaslonom in je zato dosegel velik uspeh (danes podjetje Hercules ne obstaja več).

IBM je za izbirčne zelo kmalu prikazal barvni zaslon (in pripadajočo grafično kartico) CGA z ločljivostjo 320 × 240 pik, ki je bil prav nesramno drag. Sledili so mu zasloni in grafične kartice EGA (katerih so se že lotili posnemovalci, med njimi tudi danes vodilni ATI) in standard VGA. Ta je omogočal ločljivost 640 × 480 pik, izboljšane različice z večjimi ločljivostmi pa so se imenovale SVGA, XGA in podobno. Danes se za vedno večje ločljivosti, ki jih zmorejo zasloni in grafične kartice, nikomur ne ljubi več izmišljati novih imen, ampak vsem preprosto rečemo kartice in zasloni VGA. Enkrat vmes je IBM sicer poizkusil postaviti nekakšen nov profesionalni standard, imenovan 8514/A, vendar je bilo za kaj takega že prepozno. VGA in njegove izpeljanke so bile med proizvajalci že sprejete kot dokončni standard.

Različne ločljivosti (resolucije)

S tem so zavladali tudi zasloni VGA. Na začetku smo imeli na trgu zaslone, ki so imeli v svojem pomnilniku shranjene nastavitve za nekaj najpomembnejših ločljivosti in frekvenc, ki so jih zmogle grafične kartice in so pri vsaki menjavi ločljivosti sprejeti signal primerjali s shranjenimi podatki in temu primerno poskušali prikazati sliko. NEC je bil prvi, ki je v svoje zaslone vgradil dovolj "inteligentno" elektroniko, ki se je znala samodejno prilagoditi katerikoli vhodni frekvenci (v določenih mejah, seveda) in ni več vseboval pomnilnika za nekatere najpogostejše vrednosti. Prednost je bila očitna, saj različne grafične kartice včasih dajejo malenkost različne frekvence, ki zato odstopajo od zapomnjenih vrednosti. Kmalu za NEC-om so take zaslone začeli izdelovati vsi proizvajalci. Četudi samo NEC-i nosijo prvotno ime "Multisync" so danes vsi zasloni "samoprilagodljivi".

Hkrati z napredkom v načinu razbiranja vhodnega signala so se zasloni razvijali tudi drugače. Predvsem izbira ni bila več omejena le na 14-palčne (1 " = 2,54cm) zaslone, ampak so se počasi pojavili 15- in 17-palčni zasloni. Prvi so bili le nekoliko večji od 14-palčnih, vendar dovolj, da so zahtevni uporabniki iz njih iztisnili ločljivost 1024 × 768 pik, ki pa je šele pri 17-palčnih zaslonih prišla do polnega izraza. Na premajhnem zaslonu namreč prevelika ločljivost povzroči, da so črke predrobne in težko berljive, kar za oči nikakor ni dobro. Profesionalni grafični oblikovalci že dolgo uporabljajo 21- in 22-palčne zaslone (z ločljivostjo 1280 × 1024, 1600 × 1200 ali celo več pik), manj zahtevni pa se danes lahko zadovoljijo z 19-palčnimi (ki so idealni za ločljivost 1280 × 1024 pik). Ponudba je torej pestra, večina novih zaslonov, ki se danes prodajajo, pa sodi v razred 17-palčnikov.

Razlog za priljubljenost 17-palčnih zaslonov je vsekakor veliko nižja cena kakor pred leti (najcenejšega lahko dobimo že za nekaj čez 40 tisočakov, kolikor je še ne dolgo tega stal povprečen 15-palčni zaslon) in dovolj velika slika za prikaz z ločljivostjo 1024 × 768 pik. To je namreč mejna ločljivost, ki še omogoča elegantno delo s širokimi tabelami v elektronski preglednici ali enostavno pregledovanje večjih bitnih slik.