Predvsem pri programih, v katerih je treba dokumente tiskati hitro, na neskončni papir in v več izvodih hkrati. Kar zadeva hitrost, so laserski tiskalniki že nekaj časa kos tudi takim zahtevam, vse do nedavna pa je bilo z njimi nemogoče tiskati na neskončni papir. Ta je v bolj zahtevnih pisarnah in uradih najpomembnejša sredstvo za tiskanje. Predvsem zato, ker je delo z njimi lažje: na tiskalnik enostavno "pripnemo" paket papirja in nanj pozabimo. Tudi največje kasete za posamezne liste se ne morejo meriti s kupom neskončnega papirja.

Eden od razlogov za uporabo neskončnega papirja je tudi hitrost tiskanja. Pri veliki količini besedila (ali obrazcev) je tiskanje na neskončni papir namreč vedno enako hitro, medtem ko mora tiskalnik pri tiskanju na posamezne liste pred tiskanjem vsak papir najprej potegniti v stroj. Ker narava dokumentov, ki jih tiskamo, včasih zahtevajo bolj uraden in "lepši" papir, večina tiskalnikov, ki jim je prvotno sredstvo neskončni papir, omogoča tudi priklop dodatne kasete za posamezne liste.

Če lahko pri tiskanju na neskončni papir že izbiramo med kar nekaj laserskimi tiskalniki, pa pri tiskanju v več izvodih prav nič ne kaže, da bodo iglični tiskalniki oz. njihovi večji sorodniki, vrstični tiskalniki, kaj kmalu izumrli. Laserji (pa tudi brizgalniki) namreč uporabljajo "nekontaktno" tehnologijo, kar pomeni, da ne tiskajo z mehanskim odtisom. Barvo odtisnejo na papir z elektrostatičnim (laserji) oz. brizgalnim postopkom (brizgalniki). Če hočemo odtisniti več izvidov istega dokumenta, moremo pri taki tehnologiji vnovič tiskati. Tiskanje v več izvodih verjetno ne zanima uporabnika doma, v podjetjih pa je potrebno na vsakem koraku. Tudi najmanjše podjetnike, ki se ukvarjajo s prodajo, mora namreč tu in tam natisniti kup položnic, za katere so obrazci ponavadi že pripravljeni v obliki neskončnega traku z več izvodi. Takega tiskanja se lahko lotimo z navadnim matričnim tiskalnikom, ki pa prej ali slej postane prepočasen, oz. ne dovolj zmogljiv. Pod zmogljivostjo si pri matričnih tiskalnikih ponavadi predstavljajo hitrost in pa podatek o tem, koliko izvodov je tiskalnik sposoben odtisniti. S temi podatki različni izdelovalci tiskalnikov močno zavajajo. Vsak se namreč rad pohvali s kar največjo številko, pri tem pa zanemari podatek, kako debel je lahko pri tem papir, pri katerem so kopije med seboj lepo, tesno spete, ali pa je med posameznimi kopijami tudi zrak. Kakorkoli že, število kopij, ki jih lahko natisnejo matrični tiskalniki, se giblje od 1+3 (torej štiri kopije istega dokumenta) do 1+5.

Moč udarca iglice, ki odloča o številu (berljivo) natisnjenih kopij, je seveda odvisna od tehnologije. Navadni matrični tiskalniki posamezne iglice prožijo tako, da jih miniaturne tuljavice "izstrelijo" v barvni trak. Moč udarca tako ni ravno velika,  je pa s tako tehnologija moč doseči dober izpis. Če se potrudimo, lahko danes dobimo tudi matrične tiskalnike z 48 iglicami, ki zagotavljajo kar dober izpis (čeprav je še vedno neprimerljiv z laserskim odtisom). V nekaterih tiskalnikih srečamo "močnejšo" tehnologijo "izpuščanja iglic". Tiskalna glava deluje tako, da izklaplja magnete, ki iglico držijo nazaj, zaradi česar (jeklena) iglica z veliko silo udari naprej v barvni trak in se zaradi elastičnosti in vnovič vključenega magneta tudi zelo hitro vrne v prvoten položaj. Prednost te tehnologije je hitrost in moč udarca, vendar je kakovost izpisa primerljiva le s starimi 9- igličnimi tiskalniki.

Hitrost tiskanja močno zavira tudi tiskalna glava, ki se mora venomer premikati sem ter tja po vsej širini papirja. Zato so že zelo dolgo nazaj izumili vrstične tiskalnike, pri katerih tiskalna glava ni gibljiva, temveč (skoraj) nepremična, in tako dolga, da lahko odtisne vso vrstico hkrati. Ti tiskalniki temeljijo na verigi, na katero so nameščeni vsi mogoči znaki, ki jih tiskalnik lahko odtisne. Taki vrstični tiskalniki so hitri in zelo glasni, za današnje razmere pa imajo veliko pomanjkljivost: ne znajo tiskati v grafični obliki, kar pomeni, da tudi tiskanje črtnih kod, ki so danes vse pomembnejše, z njimi ni mogoče.

Vrstični tiskalnik z bobnom

Današnji vrstični tiskalniki sicer uporabljajo različne tehnologije tiskanja, a vse temeljijo na celo vrstični tiskalni glavi, ki ne tiska celih znakov, ampak jih tako kakor matrični tiskalniki sestavi iz posameznih udarcev s kladivci. Glava je široka (približno) toliko, kolikor je največja dovoljena širina papirja, tako da je zmožna odtisniti celo vrstico naenkrat. Taki vrstični tiskalniki so precej tišji kakor tisti z verigo, pa tudi tiskanje grafike jim ne povzroča nobenih težav.

Vrstični tiskalnik

Pri teh vrstičnih tiskalnikih je zanimivo, da je hitrost tiskanja odvisna tudi od tega, koliko velikih začetnic imamo v besedilu!  Pri navadnih matričnih tiskalnikih te razlike ni, saj je v tiskalni glavi stolpec (9, 24 ali 48) iglic, ki del črke po vsej višini potisne hkrati. Pravzaprav je pri 24- in 48- igličnih tiskalnikih večinoma tako, da sta na glavi dva, med seboj malce zamaknjena stolpca. Tako dosežemo malenkostno prekrivanje odtisnjenih pik in s tem boljši odtis.

Pri vrstičnih tiskalnikih je drugače, saj ima glava le eno oz. dve vrstici iglic in zato črke sestavlja po vrsticah. Če je v besedilu velika črka ali kak šumnik, je jasno, da bo treba en ali dva odtisa več kakor pri samih malih črkah. Premikanje papirja (t. i. Line Feed) je namreč lahko bistveno hitrejše, če nanj trenutno ne tiskamo.

Hitrost (vsaj upoštevajoč število vrstic) pa, nasprotno, ni prav nič odvisna od števila znakov v vrstici. Če torej tiskamo besedilo, široko le nekaj znakov (npr. kakor spisek), se nam kaj lahko zgodi, da bo mnogo cenejši matrični tiskalnik delo opravil hitreje kakor drag vrstični tiskalnik.