TIPKOVNICA

                Ergonomika

                Delovanje

                Vrste tipkovnic

Dandanes smo pri večini računalniških sestavnih delov priča tako hitremu razvoju, da so številni leto dni stari izdelki že skoraj zastareli, tri ali štiri leta stari pa že neuporabni in se nam zdijo že skoraj muzejski primerki. Le pri tipkovnicah je videti, kakor da bi se napredek ustavil. Razporeditev tipk, ki jo imenujemo QWERTZ (angleško pa QWERTY) po prvih šestih črkah v zgornji vrsti na tipkovnici, se ni spremenila že več kakor sto let.

Taka razporeditev ni najprimernejša za hitro in lagodno tipkanje. Pravzaprav so jo izumili zato, da bi tipkanje kar najbolj upočasnili. Izvira namreč iz časov prvih sodobnih mehanskih pisalnih strojev, ko so se tipke ob prehitrem tipkanju med seboj zatikale. Pozneje je bilo veliko poskusov, da bi tipke drugače in ustrezneje razporedili, vendar se nobeden ni nikoli širše uveljavil. Še najbolj znana je Dvorakova razporeditev tipk, ki je nastala že leta 1936 in je prilagojena najhitrejšemu in najlagodnejšemu tipkanju, najdemo pa jo v različnih izvedbah za različne jezike. Morda tipkovnice še najbolj potrjujejo znani rek: »Stara navada, železna srajca.«

Tudi tipke so ostale skorajda nespremenjene: večina namiznih tipkovnic ima osnovne tipke enako velike, s potisno ploskvico, široko pol palca (približno 12 mm) in razdaljo med sredino ene tipke ter sredino sosednje tipke 3/4 palca (približno 19 mm). Tudi hod tipk je pri večini tipkovnic natanko 4 mm in šele zadnja leta so pod vplivom prenosnih računalnikov naprodaj tudi tipkovnice s tri milimetrskim hodom. Standardna velikost tipk ni povsem nelogična, saj imamo ljudje podobno velike roke. Podobno, a ne enako velike, in je pravzaprav nenavadno, da ne moremo izbirati med dvema ali tremi velikostmi tipk. Prav tako so tipkovnice prirejene le desničarjem, saj so vse pomembnejše tipke, kot so tipka za vnos, smerne in funkcijske tipke ter tipke na številčnem delu tipkovnice, vedno na desni strani tipkovnice.

Beseda ergonomika izhaja iz grških besed ergos, kar pomeni "delo", in nomos, to je "zakon". Ergonomika se torej ukvarja z zakoni dela oziroma, natančneje, z ustreznim delovnim okoljem. Ustrezno delovno okolje pri tipkanju seveda pomeni tako rabo tipkovnice, da so zapestja in dlani kar najmanj obremenjeni. Vse pogosteje namreč slišimo o poškodbah zaradi pogosto ponavljajočih se gibov, od katerih je še najbolj znan sindrom zapestnega kanala. To je zelo boleča poškodba zapestnega živca, potekajočega skozi koščico v zapestju, nastane pa zaradi nenaravne lege rok pri dolgotrajnem tipkanju. Poškodba sploh ni trivialna, saj lahko pusti trajne posledice, to pa seveda zelo hudo prizadene tiste, katerih delo temelji na uporabi tipkovnice.

Drža za računalnikom

Poglavitni namen ergonomskih tipkovnic je torej zmanjšati obremenitev pri dolgotrajnem tipkanju in s tem preprečiti poškodbe. Najosnovnejši in najpogostejši način, ki ga uporabljajo številni izdelovalci tipkovnic, je dodatno naslonjalo za zapestja, ki ga pristavimo k navadni, klasično oblikovani tipkovnici. Naslonjalo preprečuje, da bi zapestji med tipkanjem ˝počivali˝ na mizi; takrat je namreč dlan zelo dvignjena, zapestje pa trpi v nenaravnem, ˝prelomljenem˝ položaju. Z uporabo naslonjala se zapestje zravna in preide v veliko naravnejši, čeprav še vedno rahlo ukrivljen položaj.

Naslonjala za zapestja je mogoče kupiti tudi posebej, dobimo celo take v mehki usnjeni izvedbi. Zapestji lahko naslonimo tudi na drsno stojalo za tipkovnice, pri katerem je tipkovnica rahlo spuščena in sta zapestji v višini tipk. Kljub tem izboljšavam izdelovalci priporočajo, da med tipkanjem z zapestji ne slonimo na mizi ali naslonjalih, ampak jih raje držimo dvignjena in v vodoravni legi, naslonjala pa uporabljamo le med počitkom.

Osnovno načelo delovanja je na moč enostavno. Tipke na tipkovnici si lahko predstavljamo kot nekakšno matriko z vodoravnimi in navpičnimi koordinatami, v kateri je, denimo, črka A druga tipka v tretji vrstici in ima torej koordinate (2,3). Pod tipkami v drobovju tipkovnice je prav taka matrika električnih prevodnikov; ko tipko pritisnemo, se podnjo prevodnika skleneta in skoznju steče električni tok.

Vsaka tipkovnica ima vgrajen tudi majhen procesor, ki stalno nadzoruje stanje vsake tipke in po takem stiku torej ugotovi koordinate pritisnjene tipke.

Po kablu, s katerim je tipkovnica povezana z računalnikom, pošlje začasno kodo pritisnjene tipke, ko tipko spustimo, pa še zaključno kodo. V računalniku je poseben procesor, ki skrbi za nadzor nad tipkovnico. Ko prejme sporočilo o pritisnjeni tipki, primerja njene koordinate s kodno stranjo, ki je določena z operacijskim sistemom in ji pripiše ustrezen znak - v našem primeru je bila koordinati (2,3) pripisana črka A - procesor pa nato glede na znak ali ukaz ustrezno ukrepa - na primer pošlje sliko črke A prek grafične kartice na zaslon.

Ta razlaga je seveda zelo poenostavljena, pomembno pa je to, da tipkovnica računalniku ne pošlje kode za določeno črko, temveč le kodo določene tipke, njen pomen pa določi računalnik. Zaradi te lastnosti lahko z ustreznimi kodnimi stranmi oziroma gonilniki poljubno spreminjajo razporeditev znakov na tipkovnici. To pomeni, da imamo lahko tipkovnico, na kateri so na tipkah narisane le angleške črke ali nemške črke, z ustrezno kodno stranjo pa tipkam določimo slovenske znake. Tipke nato le še označimo - nanje na primer nalepimo nalepke s slovenskimi črkami, ki jih dobimo v večini večjih papirnic.

Navadno tipkovnice delimo na mehanske in membranske, vendar je ta delitev precej nenatančna, saj poznamo vsaj dva membranska mehanizma, obstajajo pa tudi kombinacije membranskih in mehanskih tipkovnic. Poglejmo si torej, kakšna je videti tipkovnica, ko jo odpremo.

Pri mehanski tipkovnicah tipke vzpostavljajo neposreden stik z električnim vezjem na osnovni plošči tipkovnice in je torej vsaka zase majhno stikalo, ki ob stiku sklene tokokrog. V mehanske tipke so vgrajene majhne vzmeti, ki dajejo želeni upor. Take tipkovnice so lahko linearne in pri njih vzmet v tipki enakomerno deluje na vsej poti pritiska, lahko pa imajo klecni učinek; slednje dosežejo z majhnim zatičem, pri katerem se tipka rahlo zatakne.

Tipke teh tipkovnic nimajo nobenih vzmeti, za njihovo delovanje pa poskrbi gumijasta membrana, ki leži pod tipkami in ima pod vsako tipko kupolasto izboklino. Ko pritisnemo na tipko, se izboklina pod pritiskom vdre z značilnim klecnim učinkom, ko pritisk popusti, pa se izboklina zopet zravna in vrne tipko v prvotni položaj. Tako lahko izdelajo zelo tihe tipkovnice, s skrbno izdelavo in obliko gumijaste membrane pa dosežejo tudi dober klecni učinek tipke.

Drug, redkejši mehanizem membranskih tipkovnic ima prav tako spodnji membranski sloj z mrežo prevodnikov, vendar so pod tipkami med seboj ločeni. Za stik pa ne poskrbi drugi membranski sloj, temveč je prevodnik iz grafita kar v izboklinah gumijaste membrane. Ko torej pritisnemo tipko, se izboklina na gumijaste membrane s spodnjim delom dotakne prevodnikov na membranskem sloju, jih s tem sklene, in po njih steče električni tok.

Povezave: