DVD - Digital
Video (Versatile)
Disk
Pogoni DVD-ROM so na
pogled prav takšni kot dobri stari pogoni CD ROM, le da je v njih laserska
glava, ki zna brati tudi plošče DVD oziroma DVD-ROM. Te so narejene po
standardih DVD, na njih pa so zapisani računalniški podatki. Nekakšni
supercedeji torej, na katerih je prostora za kar nekaj gigabajtov podatkov
(natančneje 4,7 na enem sloju). Nadvse primerno za sodobne računalniške igre,
ki zasedejo dva, tri ali štiri klasične CD-ROM-e in jih moramo med igranjem
menjavati. Ali enciklopedije, ki so tudi že vse po vrsti prerasle zmogljivosti
cedejev.
Vendar je izbira DVD-ROM prav pičla. Na prste
obeh rok bi lahko prešteli vse, ki so kolikor toliko zanimivi. Microsoftova
Encarta, zbirka National Geographic, nekaj iger, zbirka ali dve preizkusnih
programov in seznam se hitro konča.
Tehnični podatki
DVD je na pogled videti prav tak kot
vsak CD in tudi sicer ni nič drugega kot zmogljivejši CD. Ali z drugimi
besedami, nanj lahko zapišemo več digitalnih podatkov.
Zapis digitalnih podatkov na CD (levo) in
na DVD (desno)
Povečanje so dosegli
na dva načina. Vdolbinice na plošči, ki predstavljajo digitalni zapis, so
manjše in jih je zato na plošči več. Zaradi tega so morali zmanjšati tudi
valovno dolžino laserja, ki “bere” vdolbinice. S tem so dosegli, da lahko
namesto 680 MB (megabajtov), kolikor podatkov lahko stlačimo na cede, na DVD
posnamemo kar 4700 MB (ali 4,7 GB) podatkov. To zadostuje za dobri dve uri
filmskega posnetka, vključno s prostorskim zvokom in še nekaterimi dodatki.
Ker to za daljše, celovečerne filme še ne bi bilo dovolj, so podatki lahko
zapisani v dveh slojih. In če je treba, so lahko podatki zapisani tudi na obeh
straneh plošče, ki jo je v tem primeru v prevajalniku treba tudi ročno
obrniti.
Glede na število slojev torej razlikujemo med štirimi
vrstami plošč:
DVD-5
- en sloj na eni strani (4,7 GB podatkov)
DVD-9
- dva sloja na eni strani (8,5 GB podatkov)
DVD-10
- po en sloj na obeh straneh (9,4 GB podatkov)
DVD-18
- po dva sloja na obeh straneh (17 GB podatkov).
Vsega skupaj so torej na DVD-ju lahko
kar štiri sloji podatkov, na katere lahko vse skupaj zapišemo približno 17 GB
podatkov ali osem ur filmskega posnetka. Vsaj teoretično, kajti štirislojnih
plošč za zdaj ni, ker so preveč zapletene za izdelavo.
Poglejmo si malo podrobneje kako je
narejena plošča DVD. Vsaka je sestavljena iz dveh skupaj zlepljenih “polovičnih”
plošč, na vsaki pa je lahko en sloj podatkov. Če sta sloja s podatki
usmerjena v isto smer, dobimo ploščo DVD-9, na kateri sta oba sloja na isti
strani. Prvi sloj s podatki je prosojen, zato lahko laser posveti skozenj in odčita
tudi podatke z drugega sloja. Količina podatkov je pri teh ploščah nekoliko
manjša, zato pa so bolj priročne, saj jih ni treba obračati. Če sloja s
podatki gledata vsak na svojo stran, dobimo DVD-10, ki ima po en sloj na vsaki
strani in ga je treba v predvajalniku ročno obrniti.
Primer odčitavanja
podatkov na DVD-ju in CD-ju
V praksi se dvostranske plošče uporabljajo takrat, kadar je
na vsaki strani posneta drugačna različica filma (na primer v navadnem in širokem
formatu), enostranske dvoslojne pa takrat, kadar je film daljši od dveh ur,
torej predolg, da bi ga lahko spravili na en sam sloj. Pri enostranskih ploščah
je lahko druga stran potiskana, podobno kot pri cedejih, pri dvostranskih pa so
lahko naslov in morebitni drugi podatki natisnjeni samo na notranjem obodu plošče.
Glede na to, kaj je posneto na plošči,
razlikujemo med tremi vrstami DVD-jev, in sicer filmskimi (DVD-Video),
glasbenimi (DVD-Audio) in računalniškimi (DVD-ROM).
Povezave:
