CD-ROM POGONI
CD-ROMi so se razvili iz običajnih audio Cd-jev, saj je digitalni zapis na njih kar klical po zapisovanju še česa drugega.
CD plošča ima premer 12 cm, obstajajo pa tudi manjše s premerom 8 cm, ki pa niso dosegle enake popularnosti kot velike. Podatki so med dvema slojema plastike. Zgornji, ki je običajno potiskan, je tanjši od spodnjega in zato (v nasprotju s popularnim prepričanjem) bolj občutljiv na mehanske poškodbe. Spodnja stran ni ravna, temveč polna izboklinic. Nanjo sveti šibek snop laserske svetlobe. Kadar sveti na ravno površino, se svetloba odbija nazaj v senzor, če pa zadene na prehod iz podlage v izboklino ali nazaj, se svetloba razprši. Prvo predstavlja stanje 0, drugo pa 1.
Izboklinice so na CD- ju nanizane v spiralo, ki se enakomerno odvija od notranjega roba do zunanjega. Sosednji sledi sta le 1660 nanometrov narazen, izboklinice pa so široke le 400 nanometrov (1 NANOmeter = 10-9 metra). Spirala je dolga več kakor 5 km.
Za razliko od diskov, kjer je hitrost vrtenja stalna, se hitrost vrtenja CD plošče ves čas spreminja. Gostota zapisa je na CD plošči namreč povsod enaka, zato se mora plošča vrteti hitreje, kadar je glava na notranjem robu in počasneje, kadar je na zunanjem.
Prav zato, ker se CD plošča ne vrti vedno enako hitro, opisujemo njeno vrtenje raje s hitrostjo prenosa podatkov, kot z obrati. Če vrtimo ploščo tako hitro, kot bi vrteli audio ploščo, dobimo z nje 150 Kb na sekundo. Takim pogonom pravimo pogoni z enojno hitrostjo (single speed). Kmalu po tem, ko so se pojavili, pa se je izkazalo, da 150 Kb/s pravzaprav ni veliko, še posebej, če bi radi s CD-ja predvajali živo sliko (video, animacijo, računal. igre...). Zato so razvili pogone z dvojno hitrostjo (double speed), ki prenesejo 300 Kb/s, s trojno hitrostjo (triple speed = 450 Kb/s ), pogoni s štirikratno hitrostjo (quad speed = 600 Kb/s); torej pogon s 40 kratno hitrostjo znaša 40 x 150 = 6000 Kb/s.
CD-ROM pogoni so na računalnik priklopleni preko vmesnika SCSI ali pa kar na diskovni vmesnik IDE. V skoraj vse pogone CD-ROM je vgrajen predpomnilnik (64 - 256 Kb) za izravnavo prenosa podatkov. Na CD-ROM ploščo lahko shranimo približno 650 - 700 Mb podatkov. Glavni proizvajalci CD-ROM pogonov so NEC, Mitsumi, Toshiba, Philips, Procom, TEAC...
Povezave:
 |
CD-R (Compact Disc - Recordable) in CD – RW (Compact Disc - Rewritable)
Plošče CD-R delujejo podobno kakor navadne plošče CD ali CD-ROM in jih lahko beremo v večini predvajalnikov. Tudi fizično sta si ti dve vrsti plošč zelo podobni. Osnova je plošča iz prozorne plastike, ki daje trdnost nosilcu tudi pri hitrem vrtenju, ki ga zmorejo današnje enote. Druga stran plošče je prevlečena z zaščitno plastjo, ki skrbi, da so podatki zaščiteni pred poškodbami in ultravijolično svetlobo. Nad to plastjo so lahko še dodatne zaščitne plasti, pogosto združene z natisnjeno vsebino ali prelepljene z nalepko.
Dobro se je zavedati, da so podatki zapisani v plasti tik pod zgornjim delom plošče, torej tam, kjer so ponavadi napisi, tako da je treba predvsem tu paziti na morebitne praske, prav tako pa nanjo ni dobro pisati s pisali, ki kemično učinkujejo, ali lepiti nalepke z nepreverjenim lepilom. Pod zaščitno je plast za odboj svetlobe, ki jo z laserjem usmerimo na površino diska. Med odbojno plastjo in plastično osnovo se nahaja še posebna plast, kamor podatke zapisujemo. Medtem ko gre pri navadnem CD-ju za množico hribčkov, ki jih natisnejo v tovarni in ki poskrbijo za odboj in razpršitev svetlobe, najdemo pri zapislivih ploščah množico luknjic in ravnih delov, ki prav tako usmerjajo svetlobo.
Poleg plošč, na katere je mogoče v pogonu zapisovati podatke, poznamo tudi plošče, s katerih je mogoče podatke tudi brisati - in jih ponovno zapisati. Prve enote CD-RW (CD rewritable) so znala naenkrat izbrisati le celotno ploščo, izpopolnitev datotečnih zapisov pa je omogočila, da lahko sedaj podatke brišemo tudi poljubno (random erase).
CD-RW je pravzaprav naslednik standarda CD-R. CD-RW temeljijo na tehnologiji faznih sprememb. V primerjavi z nosilci CD-R, pri katerih v organsko snov delamo luknje, na nosilcih CD-RW spreminjamo stanje uporabljene snovi iz amorfne v kristalno. Tako dosežemo odboj ali razpršitev svetlobe. Toda prav zaradi teh sprememb je odboj svetlobe na tej osnovi precej slabši kakor pri navadnih ploščah CD ali CD-R. To daje slutiti že temno siva barva površine na spodnji strani plošče. Zaradi tega lahko imamo težave pri prebiranju plošč CD-RW pri bralnikih starejšega datuma, medtem ko večina novejših podpira tudi tovrstne nosilce.
Plošče CD-RW lahko uporabljamo na dva načina. Lahko jih posnamemo kot navadne plošče CD-R in jih pozneje z ustreznim programom v celoti zbrišemo, ali pa jih uporabimo v kombinaciji s paketnim načinom zapisovanja, pri katerem lahko zbrišemo tudi posamezno datoteko. V tem primeru moramo uporabljati datotečni sistem UDF (standard združenja OSTA) ali podobne, za branje v navadnih enotah CD-ROM pa potrebujemo poleg strojne združljivosti tudi ustrezen gonilnik, ki bo prepoznal zapis. Žal so nosilci CD-RW precej dražji od navadnih plošč CD-R, zato niso zelo razširjeni.