Zeleno, ki te ljubim, zeleno

 

Pisali smo šolsko leto 1977/78. Bil sem še Vladek s podeželja, ki je zakoračil v neodkriti svet – mesto. A se ga nisem bal, vsaj ne toliko kot šole. Tistega prvega šolskega dne je bilo toplo, v razredu nas je bilo čez 30 neznancev in že prvi dan – pomislite! smo jemali snov. Pri gospodarskem poslovanju, pri tovarišici Vezjak! A še huje je to, da se je isti prvi dan popoldne Vladek že učil gospodarsko poslovanje. Samoiniciativno! Kakšen piflar! bo komentiral današnji otrok rave-a, v hlačah za 6 oseb in s kronsko frizuro. Sam se nikoli nisem zgledoval po modi, saj sem s 4-letno zamudo nosil zelene trapez hlače. Tudi plašč je bil zelene barve. In mislim, da celo pulover. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Ironija, sedaj pri 38-tih imam doma v kuhinji zeleno mizo z zelenimi stoli. Kaj bi na to porekli psihoanalitiki?

Bil sem v dopoldanskem razredu, v B – oddelku, v popoldanskem razredu je na mojem mestu sedelo dekle. Kakšen izziv! Kdo je to dekle, kakšno je?… Misliti si kaj več, bi že mejilo na perverznost. Ne vem, kdo je začel, namreč s pisanjem po šolski klopi. V enem mesecu je bila miza povsem popisana, nedotaknjene so bile edinole noge. Ko je nedavno tega naša domača 15-letna prvošolka vgravirala svoje ime na rob nepogrešljive zelene kuhinjske mize, se mi je bliskalo pred očmi in me trgalo v gležnjih, a tedaj v šoli razen občasnih opozoril ni bilo nič alarmantnega. Zelo mi je žal, da se ne morem spomniti, o čem sva si z Nado B. pisala, pravzaprav sem jezen, postajam besen in če bi se pogledal v ogledalo, sem zagotovo tudi zelen! Vem pa, da ni bilo nič v zvezi z matematiko, kemijo, astronomijo, paleontologijo, klaustrofobijo,… Danes bi bilo kakršnokoli pisanje odveč, saj zadostuje le zapis »mobiča«. Praktična stvar popisane mize pa je bila v tem, da si med vrstice stisnil formule za kontrolko in kratke izreke. Seveda si potem s takim načinom znanja pri tabli pogorel, razen če nisi imel ušes kot netopir, da si zaznal ultrazvočne prišepetalce.

Ne vem, če sem kdaj kje dobil kakšno enko, pa tudi petica mi ni ostala nobena v spominu. Toda – »pje«, to je bil virus v spominu, kajti sedaj, ko tipkam rokopis, se je RAM aktiviral in mi sporoča, da sem imel vedno a) hitrostno strojepisje »šus!«, b) dopise pet! Sedaj mi je tudi jasno, zakaj mi ne ležijo rock solacije na kitari, z bluesom se pa kar dobro razumem.

Ocene so torej bile povprečne, rad sem imel matematiko in slovenščino, sovražil sem le telovadbo. Pri njej sem aktivno sodeloval le, kadar je bilo rečeno, da odpade. Ko danes pri prebiranju kakšnega dnevnika v časopisju naletim na osebka, ki zjutraj telovadi in se nato še morebiti stušira (halo – kaj pa tvoj ekološki čut, razsipavaš s klorirano vodo!), mi misli nehote odlete v sfere mističnosti in nerazumljenega… Pa dobro, pustimo sedaj to, filozofska razpravljanja so popolnoma odveč, odkar so nam odprli oči, da je smisel življenja ležanje na plaži.

Pri dekletih sem bil zmeraj okoren. Na svojo nesrečo sem bil tudi za njih nezanimiv. In da bo farsa dosegla vse stopnje, sem si povrh ustvaril mišljenje, da je zame dovolj dobra le kakšna manekenka ali filmska igralka. Jasna iz višjega letnika je ustrezala vsem naštetim in nenaštetim kriterijem in tako sem jo nekoč (po dolgotrajnejših psihičnih pripravah biti zabaven, šarmanten in vabljiv) pospremil na poti iz šole. Sicer me je čudno gledala in se še bolj čudno smehljala, vendar je pogovor tekel kar dobro, dokler se ni naproti pripeljal nek tip z avtom in je dejala: »To je moj fant. Adijo!« Halleyev komet, kje si, zakaj boš menda šele čez 15 let letel tu nekje blizu Zemlje, spremeni tirnico in me sedaj, v tem trenutku skremiraj, izpari, edino glavo mi pusti celo in nedotaknjeno, da jo bodo lahko naslednje generacije občudovale v stekleni posodi, napolnjeni s formalinom, na oddelku patološke psihiatrije, pododdelek Nemogoče deviacije, polica z napisom »V primerjavi z njim je bil Casanova amater«.

Moja molitev gorečemu Halleyu ni bila dovolj vneta, za kazen sem Jasno še naprej videval in za spremembo ostajal rdeč. To je bilo ob koncu drugega letnika.

Kmalu zatem, ali pa morda celo v tretjem, mi je sošolka izpovedala ljubezen. Zaradi neuspelega osvajalskega pohoda sem bil še zmeraj v kaotičnem šoku, tako da sem njene besede dojel šele, ko sem zaključil služenje vojaškega roka.

Nekako v tem času se je odvil »Primer zvočnik«. V šoli ni bilo omaric ali polic, kjer bi lahko puščali oziroma shranjevali copate, tako da smo jih vsak dan nosili s seboj. Meni in še nekaterim ni bila všeč tovrstna dejavnost, zato smo se posluževali raznih skrivališč. Sam sem si izbral šolski zvočnik v razredu oziroma odprtino, v katero je bil zvočnik nameščen. Ne vem, kaj je bilo zvočniku, da mi je nekega dne skočil iz rok in padel na tla. To je bila misija nemogoče, žice so bile potrgane in zvočnik seveda ni »špilal«. Naslednji dan sem prinesel v šolo električni spajkalnik, 6 izvijačev, dvojne kombinirke, izolirni trak, knjigo Akustični izračuni zvočnih omaric in določeno dozo strahu. V torbo sem ob vsem tem komajda stlačil zvezke. Še sreča, da se je moda nošenja zvezkov in knjig pod roko v mapi pojavila nekoliko kasneje, saj bi v tem primeru bil »out«. Zvočnik je na radost vsega razreda spet žgolel.

S »špricanjem« in »zabušavanjem« sem pričel v četrtem letniku. Vendar to ni bilo pravo »špricanje«, saj sem se ga lotil povsem racionalno, manjkal sem pri spraševanjih (ko sem sam že bil vprašan), pri obravnavanju kakšne lažje snovi in nikoli pri pisanju kontrolk. Za večino manjkajočih ur sem si pridobil pisna opravičila. Problematika se je pričela kazati drugje, saj me je pričela dajati lenoba, kar pa je menda v hormonski navezi. Kljub temu sem letnik končal in maturiral s prav dobrim uspehom, a obenem sem vedel, če bi sledil še en letnik, bi zagotovo padel.

Maturantskega plesa se nisem udeležil, saj sem bil neprilagojen, maturantskega izleta pa vsekakor. Šli smo na morje, bog ve kam in za koliko dni, važna je bila le »čaga«! Ponovno sem se izkazal med sošolkami, saj so videle in vedele, da imam težave, za katere še sam nisem vedel. Velikodušno so mi sklenile pomagati. V razredu nas je bilo 8 fantov in čez 20 punc, zato je bila njihova velikodušnost še toliko večja. Zvečer, ko smo se v sobi spogledovali z alkoholom, me jih je nekaj povabilo v posteljo rekoč: »Pridi, ti bomo pokazale in te naučile… poljubljanja…«. Jezus Kristus, s kakšnim šusom sem pobegnil iz sobe! Na srečo je bilo morje že na začetku dokaj globoko, saj bi se v nasprotnem primeru ustavil šele v Italiji. Od tod dalje bi dogajanje na izletu lahko poimenoval »Zgodba nevidnega človeka« (če bi imel kaj povedati), saj za ženski svet nisem več obstajal.

Še mnogo je drobnih dogodkov, ki me vežejo na ekonomsko šolo. Nekaj utrinkov v telegrafskem stilu:

Dogajanje v šoli mi je tudi danes blizu, saj imam doma kar dve srednješolki in sem vedno sproti obveščen, da so profesorji še vedno nerazumevajoči, da v kontrolkah še zmeraj dajejo snovi, ki jih niso jemali in je to res »too much«. Povsem nepotrebno in odvečno je ogromno snovi in prav »cool« je, ko kakšna ura odpade. In če se za šolo ne bi bilo treba učiti, bi to bilo menda »svetovno«.

Skratka, Milan Kučan se je zlagal, kajti nič se ni bistveno spremenilo.