|
PROSLAVA
OB 75-LETNICI
SREDNJE EKONOMSKE ŠOLE MARIBOR
Kraj:
Slovensko narodno gledališče Maribor - 26.april200l
Organizator:
prof Andreja Lep
Sodelavci:
profesorji in dijaki šole
Častni
gostje: v dogovoru
Vabljeni
gostje: v dogovoru
Predstavitev
medijem: POP TV, RTV - TV studio
Maribor, Šolski razgledi, Večer, DeIo, Mariborčan.
Vsak
novi dan je prelomnica v človekovem življenju. Vsak dan je sprememba in
predstavlja za človeka izziv in vznemirjenje. Zgodovina je predvsem zapis
grozljivih dogodkov - vojn, lakote, zatiranj...Po njih si zgodovino
zapomnimo. A zgodovina je tudi pomnenje lepega, saj sleherni dan prinese
nekaj lepega.
19.
avgusta 1926. leta je bila dotedanja državna dvorazredna trgovska
akademija povzdignjena v državno trgovsko akademijo s štiriletnim šolanjem.
Odprla so se šolska vrata in 49 mladih ljudi je 1930 zaključilo svoje šolanje.
In to je eden tistih lepih trenutkov, ki jih piše zgodovina.
A
zgodovina je lahko prijateljica le prihodnosti, sedanjost je
najpogosteje ne zna ceniti in čeprav ima potovanje v preteklost toliko
postaj, je vsako čaščenje preteklosti hkrati zavedanje dolga
prihodnosti.
Kako
je stkana preproga preteklosti, nam postane jasno šele, ko časovno
odmaknjeni gledamo nanjo in prepoznavamo vzorce, barve sporočila. Ljudje
napakam niso zapirali vrat in zato je tudi resnica lahko prosto vstopila.
Morda so se kdaj pa kdaj oklenili drobnih resnic, ki so omogočale, da so
postali slepi, a vsako obdobje je bilo odkritje - tudi odkritje o lastni
slepoti. Življenjska bogastva se sama presejejo in čas je sito, ki pokaže,
kaj je ostalo na dnu. In ostajajo tudi spomini: spomini na težke trenutke
in na tiste lepe, ki jih ima vsak spravljene nekje globoko v najskritejši
kamrici svojega srca.
Vojno
vihro so ljudje doživljali vsak po svoje. Oropala jih je mladosti, a učvrstila
v ljudeh človeka. Bili so težki časi in na tej poti ni bilo bližnjic,
a dokler ljudje predstavljajo drug drugemu zavetje, se nobena naloga ne zdi nemogoča.
Minček
Kržičnik se v svojem nagovoru ob 20. obletnici mature spominja.
"Tedaj smo imeli veliko sonca v očeh, bili smo pohlepni, da bi
vsrkali čim več življenja. Saj je takrat pravkar minila vojna! Ali še
veste...? Prišli smo iz vseh vetrov, iz hoste, iz taborišč, iz
izseljeništva. Naši znanci kovčki, revščiva, koruzni kruh, karte in
točke... so nas spremljali. Mi pa smo bili tedaj srečni, da je minila
vojna in smo vpili, da naj živijo zavezniki, naj živita bratstvo in
enotnost in partija in maršal in junaški borci.
In
tako se je začelo. Bila je jesen, po ruševinah v mestu so se podili
odpadli listi, veter in sonce in prah..."
Prihajajoča
leta so obljubljala vse, v kar smo verjeli. Bil je mir, bila je možnost
za rast, tesnoba se je razblinila, ostali so le spomeniki in spomini na
dobo, ki se ne bi smela zgoditi. Sol na rani se je počasi sušila, a še
vedno nismo znali razumeti, da za vsakim grobom stoji mati in da so solze
najosnovnejša človekova pravica.
Otroci
cvetja so peli o miru in ljubezni, iskali so izgubljeni smisel v pesmi,
pacifizmu in zgražanju generacij. Nenadoma se je zazdelo, kot da se opore
rušijo, kot da so vsa božanstva odpotovala, mali človek je ostal sam s
svojim velikim strahom, pripravljen na večni upor, v katerem bo skril
svojo grozo osamljenosti: "Živi hitro, umri mlad."
Stripi
so postali del množične kulture, v ZDA se je na trgu pojavila prvi anti
baby pilula, Gagarin se je kot prvi človek podal v vesolje, 1965. leta
Američani množičnno bombandirajo Vietnam in istega leta... je imela
dijakinja Anica Pristovnik, danes ravnateljica Srednje ekonomske šole
Maribor poslovilni govor
maturantov.
Anica Pristovnik
»Še
ena preizkušnja nas čaka, preden bomo zapustili to staro, a vendar ljubo
zgradbo. Malo nam je tesno ob misli na maturo. Le kako bo? Tako lahko
gotovo ne bo kot poje naša šaljiva maturantska pesem. Stisnili bomo
pesti, tako trdno, kot jih bomo morali pozneje verjetno še velikokrat, in
mora iti. In potem bo imel v rokah vsak svojo diplomo - kako slovesen in
radosten trenutek - trenutek, kako si vendar lep, postoj.
Danes
je za nas sončen dan. Hvala vam, tovariši profesorji, naši učitelji
in vzgojitelji.«
1991
je Slovenija po 10-dnevni vojni uresničila Prešernov sen o deželi, kjer
si nje sinovi prosti volijo vero in postave ter razglasila svojo
samostojnst in postala mednarodno priznana avtonomna država.
V
Domu družbeno političnih organizacij pa so leta 1987 prekinili nastop
skupine dijakov Srednje ekonomske šole, ker jih je zmotil bog v molitvi
Cankarjevega Hlapca Jerneja. Svet se je vrtel naprej...
In sedaj se oziramo nazaj, na teh 75 let, brskamo po arhivih, iščemo
imena, slike...čudimo se kaj vse so dosegli ti naši ljudje. O imamo jih,
kar nekaj doktorjev imamo, pa umetniki so tudi drgnili hlače in krila v
klopeh naše šole,...ja, na politike tudi ne smemo pozabiti. Dosti jih
je. Poznanih, manj poznanih, uspešnih in manj uspešnih. A niso pomembni
oni. Pomembna je mladost, ki je šla skozi te šolske prostore. Mladost,
ki je leta 31 ravno tako verjela v svoje ideale in kresala iskre z drugače
mislečimi, kot to počne mladostnik iz letošnjega 3.i. Res je, nekateri
so bili zraven, ko je zgodovina rezala narodu njegov kos pogače, morda so
okusili tudi grenkobo izgube, a tudi oni so smeli darovati, ljubiti in
verjeti.
Mladi
ljudje so kot polja, ki jih posejemo z ljubeznijo; plodovi, ki rodijo pa
so hvaležnost, spoznanja in razumevanje. V vsaki mladosti je ob želji po
znanju tudi lakota po ljubezni. Vsaka mladost išče pot do praga lastnega
duha in spoznanja. Učni načrti se menjajo, politične slike se menjajo,
še slike v pisarnah ravnateljev se menjajo, le mladi ljudje ostajajo
vedno enaki. Odprti, sveži, zanosni...Vedno so vnuki neke zgodovine, ki
jim daje občutek pomembnosti, ki jim potiska v roke čopič in barve - in
mlad človek nariše raj in mi imamo dovoljenje da stopimo vanj.
Imamo
kaj praznovati, košček življenja - današnji dan.
|