Srednja ekonomska šola Maribor 
 Trg Borisa Kidriča 3, 2000 MB 
 
tel: (02) 251 34 61 

Bolšji sejem
Dan odprtih vrat
Ekonomijada
Oglaševanje skozi zgodovino
Mladi mladim o EU
Naša šola od 1926 do 2001
Srečanja dijakov, nagrajencev računovodskih, finančnih delavcev in revizorjev Maribor
GP Zvezda 2001
Moje življenje v letu 2025
Izdaja zbornika ob 75-letnici
Proslava ob 75-letnici SEŠ

PROSLAVA OB 75-LETNICI SREDNJE EKONOMSKE ŠOLE MARIBOR

Kraj: Slovensko narodno gledališče Maribor  - 26.april200l

Organizator: prof Andreja Lep

Sodelavci: profesorji in dijaki šole

Častni gostje: v dogovoru

Vabljeni gostje: v dogovoru

Predstavitev medijem: POP TV, RTV - TV studio Maribor, Šolski razgledi, Večer, DeIo, Mariborčan.

 
Rezervacija kart

 

Vsak novi dan je prelomnica v človekovem življenju. Vsak dan je sprememba in predstavlja za človeka izziv in vznemirjenje. Zgodovina je predvsem zapis grozljivih dogodkov - vojn, lakote, zatiranj...Po njih si zgodovino zapomnimo. A zgodovina je tudi pomnenje lepega, saj sleherni dan prinese nekaj lepega.

19. avgusta 1926. leta je bila dotedanja državna dvorazredna trgovska akademija povzdignjena v državno trgovsko akademijo s štiriletnim šolanjem. Odprla so se šolska vrata in 49 mladih ljudi je 1930 zaključilo svoje šolanje. In to je eden tistih lepih trenutkov, ki jih piše zgodovina.  



A zgodovina je lahko  prijateljica le prihodnosti, sedanjost je najpogosteje ne zna ceniti in čeprav ima potovanje v preteklost toliko postaj, je vsako čaščenje preteklosti hkrati zavedanje dolga prihodnosti.

Kako je stkana preproga preteklosti, nam postane jasno šele, ko časovno odmaknjeni gledamo nanjo in prepoznavamo vzorce, barve sporočila. Ljudje napakam niso zapirali vrat in zato je tudi resnica lahko prosto vstopila. Morda so se kdaj pa kdaj oklenili drobnih resnic, ki so omogočale, da so postali slepi, a vsako obdobje je bilo odkritje - tudi odkritje o lastni slepoti. Življenjska bogastva se sama presejejo in čas je sito, ki pokaže, kaj je ostalo na dnu. In ostajajo tudi spomini: spomini na težke trenutke in na tiste lepe, ki jih ima vsak spravljene nekje globoko v najskritejši kamrici svojega srca.

Vojno vihro so ljudje doživljali vsak po svoje. Oropala jih je mladosti, a učvrstila v ljudeh človeka. Bili so težki časi in na tej poti ni bilo bližnjic, a dokler ljudje predstavljajo drug drugemu zavetje, se nobena naloga ne zdi nemogoča.  



Minček Kržičnik se v svojem nagovoru ob 20. obletnici mature spominja. "Tedaj smo imeli veliko sonca v očeh, bili smo pohlepni, da bi vsrkali čim več življenja. Saj je takrat pravkar minila vojna! Ali še veste...? Prišli smo iz vseh vetrov, iz hoste, iz taborišč, iz izseljeništva. Naši znanci kovčki, revščiva, koruzni kruh, karte in točke... so nas spremljali. Mi pa smo bili tedaj srečni, da je minila vojna in smo vpili, da naj živijo zavezniki, naj živita bratstvo in enotnost in partija in maršal in junaški borci.

 In tako se je začelo. Bila je jesen, po ruševinah v mestu so se podili odpadli listi, veter in sonce in prah..."

Prihajajoča leta so obljubljala vse, v kar smo verjeli. Bil je mir, bila je možnost za rast, tesnoba se je razblinila, ostali so le spomeniki in spomini na dobo, ki se ne bi smela zgoditi. Sol na rani se je počasi sušila, a še vedno nismo znali razumeti, da za vsakim grobom stoji mati in da so solze najosnovnejša človekova pravica.

Otroci cvetja so peli o miru in ljubezni, iskali so izgubljeni smisel v pesmi, pacifizmu in zgražanju generacij. Nenadoma se je zazdelo, kot da se opore rušijo, kot da so vsa božanstva odpotovala, mali človek je ostal sam s svojim velikim strahom, pripravljen na večni upor, v katerem bo skril svojo grozo osamljenosti: "Živi hitro, umri mlad."

Stripi so postali del množične kulture, v ZDA se je na trgu pojavila prvi anti baby pilula, Gagarin se je kot prvi človek podal v vesolje, 1965. leta Američani množičnno bombandirajo Vietnam in istega leta... je imela dijakinja Anica Pristovnik, danes ravnateljica Srednje ekonomske šole Maribor poslovilni govor maturantov.  


Anica Pristovnik


»Še ena preizkušnja nas čaka, preden bomo zapustili to staro, a vendar ljubo zgradbo. Malo nam je tesno ob misli na maturo. Le kako bo? Tako lahko gotovo ne bo kot poje naša šaljiva maturantska pesem. Stisnili bomo pesti, tako trdno, kot jih bomo morali pozneje verjetno še velikokrat, in mora iti. In potem bo imel v rokah vsak svojo diplomo - kako slovesen in radosten trenutek - trenutek, kako si vendar lep, postoj.

Danes je za nas sončen dan. Hvala vam, tovariši profesorji,  naši učitelji in vzgojitelji.«

1991 je Slovenija po 10-dnevni vojni uresničila Prešernov sen o deželi, kjer si nje sinovi prosti volijo vero in postave ter razglasila svojo samostojnst in postala mednarodno priznana avtonomna država.

V Domu družbeno političnih organizacij pa so leta 1987 prekinili nastop skupine dijakov Srednje ekonomske šole, ker jih je zmotil bog v molitvi Cankarjevega Hlapca Jerneja. Svet se je vrtel naprej...  




In sedaj se oziramo nazaj, na teh 75 let, brskamo po arhivih, iščemo imena, slike...čudimo se kaj vse so dosegli ti naši ljudje. O imamo jih, kar nekaj doktorjev imamo, pa umetniki so tudi drgnili hlače in krila v klopeh naše šole,...ja, na politike tudi ne smemo pozabiti. Dosti jih je. Poznanih, manj poznanih, uspešnih in manj uspešnih. A niso pomembni oni. Pomembna je mladost, ki je šla skozi te šolske prostore. Mladost, ki je leta 31 ravno tako verjela v svoje ideale in kresala iskre z drugače mislečimi, kot to počne mladostnik iz letošnjega 3.i. Res je, nekateri so bili zraven, ko je zgodovina rezala narodu njegov kos pogače, morda so okusili tudi grenkobo izgube, a tudi oni so smeli darovati, ljubiti in verjeti.

Mladi ljudje so kot polja, ki jih posejemo z ljubeznijo; plodovi, ki rodijo pa so hvaležnost, spoznanja in razumevanje. V vsaki mladosti je ob želji po znanju tudi lakota po ljubezni. Vsaka mladost išče pot do praga lastnega duha in spoznanja. Učni načrti se menjajo, politične slike se menjajo, še slike v pisarnah ravnateljev se menjajo, le mladi ljudje ostajajo vedno enaki. Odprti, sveži, zanosni...Vedno so vnuki neke zgodovine, ki jim daje občutek pomembnosti, ki jim potiska v roke čopič in barve - in mlad človek nariše raj in mi imamo dovoljenje da stopimo vanj.

Imamo kaj praznovati, košček življenja - današnji dan.