Druga povojna generacija

Ko brskam po spominih izpred petdesetih in več let, prihajam vedno bolj do prepričanja, da moram za boljše razumevanje tistega časa osvežiti spomin na razmere, v katerih smo takrat živeli.

Troje okoliščin je zaznamovalo takratni čas. Po drugi svetovni vojni je bil čas velikega pomanjkanja, ki se je nadaljevalo še iz vojnih dni. Naš spremljevalec so bile živilske nakaznice, boni za oblačila in obutev, o denarju pa sploh ne bi govoril. Skratka, spremljala nas je revščina.

Druga značilnost pa je bila v nasprotju s prvo. Ljudi je prežemalo veselje, bili so srečni, ker so preživeli vojno in toliko pričakovana svoboda je vsem obetala lepši jutrišnji dan. Toda ljudje niso kazali navdušenja samo z nasmejanimi obrazi, ampak predvsem s tem, da so zavihali rokave in prijeli za delo, kakršnokoli, samo da je koristilo skupnosti.

Kot tretje je potrebno omeniti, da se je prav takrat pričela tudi hladna vojna med vzhodom in zahodom. Tudi pri nas, ki smo bili trdno zasidrani v vzhodnem taboru, so se začela pojavljati odklonilna stališča do zahoda ob hkratnem poveličevanju vsega, kar je prihajalo z nasprotne strani, z vzhoda.

Takšne so bile torej razmere, ko smo se zbrali jeseni leta 1945 v šoli. Sošolec Minček Kržičnik je v nagovoru ob 20. obletnici mature obudil spomin na tiste čase z naslednjimi besedami: »Tedaj smo imeli veliko sonca v očeh, bili smo pohlepni, da bi vsrkali vase čim več življenja. Saj je pravkar minila vojna! Ali še veste ...? Prišli smo z vseh vetrov: iz hoste, iz taborišč, iz izseljeništva. Naši znanci kovčki, revščina in koruzni kruh ter karte, točke, UNRRA itd. nas je spremljal. Mi pa smo bili tedaj srečni, da je minila vojna in smo vpili, da naj živijo zavezniki, naj živi bratstvo in enotnost in partija in maršal in junaški borci. Tako se je začelo. Bila je jesen, po ruševinah v mestu so se podili odpadli listi, veter in sonce in prah...«

Iz spomina sem izluščil nekaj dogodkov, ki naj ponazorijo takratne čase. Pri tem se namenoma nisem dotaknil šolanja, učenja in šolskih programov in sem raje opisal nekaj utrinkov o tem, kaj smo počenjali poleg učenja. Upam namreč, da bom tako bolje poudaril značilnosti tiste dobe.

Maribor je bil med vojno močno prizadet zaradi zavezniških bombnih napadov, saj je bila porušena kar tretjina hiš. Ljudje so se lotili ruševin z najskromnejšimi sredstvi: z lopatami, samokolnicami in - dobro voljo. Tudi dijaki naše šole nismo zaostajali, ustanovili smo delovno brigado in ob popoldnevih odhajali iz šole, pojoč in v strumnem koraku, na delovišča. Le-ta so bila južno od Partizanske ceste, eno od križišča proti hotelu »Piramida«, drugo pa na sedanji Titovi cesti mimo »Slavije« proti Ulici kneza Koclja. Pridno smo delali in smo bili nekajkrat deležni tudi ustreznega priznanja.

Zaradi splošnega pomanjkanja so odgovorni prišli na zamisel, kako bi ublažili pomanjkanje oljaric. Rešitev je bila nabiranje bukovega žira, ki pa ga je bilo potrebno zagotoviti v zadostnih količinah. Lep jesenski dan smo izkoristili za pohod na Pohorje vse do razglednega stolpa. Nazaj grede smo zavzeto nabirali bukov žir in kar lepo število vreč je naslednji dan odrajžalo v oljarno. Bilo nam je lepše kot pri odstranjevanju ruševin, a žal se nam je takšna priložnost ponudila le enkrat. Mimogrede, športnih dnevov nismo poznali in tako nam je dan, ko smo pobirali žir, ostal v spominu kot lep izlet, menda edini v dveh letih.

Politične nasprotnike smo takrat na kratko imenovali »reakcija«. Tisto jesen so pripravljali volitve, in kot se za takšen dogodek spodobi, so se pojavili propagandni plakati. Toda »reakcija« ni mirovala in vse več je bilo plakatov, ki so jih preko noči potrgali. Mladinska organizacija je dobila nalog, da zavaruje te plakate. Naredili smo načrt, kako jih očuvati pred uničenjem in razpored varovanja. Še danes bi lahko pokazal vežo, v kateri sva s sotrpinom iz nižjega razreda ponoči prezebala in čuvala plot s plakati na nasprotni strani Meljske ceste. Ne vem, ali je bila to zasluga nas mladincev ali ne, toda uničevanje plakatov je prenehalo.

Vojna nas je prikrajšala za najstniška leta. Vse se je takrat odvijalo drugače, v ospredju je bila naša skrb za obstoj, za preživetje. Ko smo v časih okoli osvoboditve dočakali polnoletnost, smo ugotovili, da se je marsikaj lepega neopazno izmuznilo. Recimo ples. Po vojni so se vrstile zabave in mitingi, na katerih so si ljudje dali vsaj malo duška, se poveselili, zapeli in zaplesali. Toda marsikdo od nas fantov ni znal plesati, medtem ko so bila dekleta malce bolj na tekočem. Tako nas je pot pripeljala v plesno šolo mojstra Simončiča in šele potem smo preizkusili pridobljeno znanje na prireditvah.

Neke sobote zvečer smo bili na plesu v Unionski dvorani. Nenadoma je stopil na oder funkcionar mestne mladinske organizacije in nas obvestil, da je v okolici Ožbalta ob Dravi izbruhnil gozdni požar, in nas pozval, da se udeležimo gašenja. Odšli smo domov, se preoblekli in že smo v kamionih hiteli proti Ožbaltu, kjer smo se spopadli z ognjem. Proti jutru so nas zamenjali in tako je bilo naše aktivnosti za tisti dan konec. Toda samo za tisti dan! V ponedeljek je še vedno gorelo in v posredovanje so poslali tudi nas, dijake SEŠ. Medtem so požar nekako obvladali in je bilo potrebno le paziti na posamezna žarišča, za kar pa je zadoščalo le manjše število ljudi. Gozdarji iz Podvelke so takoj izkoristili višek delovne sile in so nas poslali na pogozdovanje neke zelo strme goličave. No, delo smo kar dobro opravili in danes prav rad pogledam lep gozd vitkih smrek, čeprav se ob pogledu nanje tudi zgrozim. Tako neznansko velike so zrasle!

Poleg takšnih težaških opravil smo se lotevali tudi zahtevnejših. Bližal se je 8. februar, obletnica Prešernove smrti. Sprejeta je bila odločitev, da bo naša šola izvedla proslavo z ustreznim programom v MTT, mene pa so določili za glavnega govornika. Kar dosti truda sem moral vložiti, da sem proučil zajeten kup literature in nato pod budnim očesom razrednika profesorja Arka sestavil govor. Med govorom so se vrstile recitacije in glasbene točke. Proslava je lepo uspela.

Napačno bi razmišljal, kdor bi iz prejšnjih opisov sklepal, da smo samo ubogljivi izvrševali naloge, ki smo jih prejeli po »mladinski liniji« ali od kakšnega komiteja, pri tem pa pozabljali na lastno razsodnost in kritičnost. Naslednji dogodek kaže, da ni bilo tako. Zemljepis nas je poučeval profesor Danilo Furlan, po rodu iz Ljubljane. Bil je mlad, prijazen in velikokrat pripravljen žrtvovati del ali kar celo uro, da nam je govoril o morali, spoštovanju soljudi, o sožitju, prijateljstvu, ljubezni in še in še. Morda je slutil, da smo odraščali v podivjanem vojnem času, v katerem ni bilo niti časa niti volje, da bi nam kdorkoli vcepil primerne poglede na dragocene življenjske vrednote, pa je čutil potrebo, da to postori on. Imel je navado, da nas je na začetku takšnega glasnega razmišljanja nagovoril z »ljubčki moji«, mi pa smo ga nato zavzeto poslušali.

Verjetno je bilo v začetku leta 1946, ko se je šola odločila, da bo pripravila v gledališču slavnostno akademijo, vsekakor z namenom, da pokaže javnosti, kako raste in se razvija nov rod bodočih gospodarstvenikov. Pri organizaciji in izbiri programa je odločilno sodeloval profesor Furlan, kar bi zanj skoraj postalo usodno. Vendar naj še prej zapišem, da je akademija odlično uspela, da je bil spored bolj lahkoten, prijeten in da smo v njem z veseljem sodelovali. Spored je bil opazno drugačen od ostalih, nekako ukalupljenih in togih prireditev, bil je bolj sodoben, skratka, nudil je nekaj več. Pa so se našli kritiki, ki so ostro napadli prireditev: očitali so ji zapadnjaško in reakcionarno usmeritev. Pri tem so posebno napadli pesem, prijetno skladbo, ki jo je štiriglasno in zelo lepo zapel kvartet naših dijakov. Začetek besedila vem še danes in se glasi:

»Nebo je sivo

in veter je leden

in dež rosi v jesen ...«

Razpoloženjska pesem ni bila seveda nič udarniška, kot se je za tiste čase spodobilo. Ost kritike je bila usmerjena tudi proti profesorju Furlanu in grozilo mu je najhujše. V tistih časih se je namreč dogajalo tudi to, da so dijaki sami »razrešili« kakšnega profesorja zaradi kakšnih medvojnih grehov ali kapitalističnih »odklonov«. In prav takšen ukrep so kritiki ob podpori nekaterih lokalnih oblastnikov namenili profesorju Furlanu. Sklicali so zbor dijakov in pričakovali našo podporo. Pa so se ušteli. Na zboru je zavrelo, na račun predlagateljev so letele težke besede in v en glas smo izrazili skupno zahtevo: profesorja Furlana ne damo, profesor Furlan je naš! Predlagatelji so se osramočeni umaknili, profesor Furlan pa je seveda ostal na šoli.

Pomladi 1947 smo maturirali. Maturitetna komisija je bila z nami zadovoljna, mi pa seveda tudi. Preostala nam je samo še organizacija maturitetnega izleta. Skladno z našimi (ne)zmožnostmi smo izvedli tako skromen izlet, da mu zlepa ne bi našli primerjave. Odpravili smo se namreč kar v bližnjo okolico Maribora, in to po tehtno izbrani smeri. Najprej smo se ustavili v Juriju ob Pesnici na domačiji sošolca Frančka Resnika, nazaj grede pa še v Jakobskem dolu na domu sošolke Štefke Šauperl. Na obeh postankih smo se seveda ustrezno podkrepili z domačimi dobrotami, zvečer je sledil le še povratek v Maribor in maturitetnega izleta je bilo konec. Toda ta naš izlet je imel posebnost, zaradi katerega je vredno ohraniti v spominu. Na pot smo se namreč odpravili kar s tovornjakom in tako smo tudi to sklepno dejanje povojnega šolanja opravili povsem v duhu tistega časa: nadvse skromno, pa vendar z nasmejanimi obrazi in z žarom v očeh ...

Potem smo se razšli, vsak svojemu življenju naproti. Verjamem, da smo vsi do zadnjega uspešno opravili vse, kar nam je naložilo življenje in da se lahko danes z zadoščenjem oziramo na prehojeno pot. Naša občasna srečanja so seveda polna spominov in hkrati tudi želja, da bi si kmalu segli v roke. Vezi, ki so se stkale pred desetletji, so še vedno tople in pristne.

Žal nas je vedno manj!