V torek 23.1.2001, smo imeli športni dan. Na izbiro smo imeli sankanje in smučanje. Večina sošolcev nas je izbrala sankanje.

Z avtobusom smo se odpeljali učenci 4.a, 4.b in 3.c. Ko smo prispeli v Davčo smo poiskali svoje sanke, smučarji pa so si nadeli svoje smučarske čevlje in smuči. Učiteljice so razdelile karte. S sedežnico smo odšli do vrha. Od tam so smučarji odšli po svoje, mi pa smo odšli do restavracije. Tam smo si kupili vroč napitek in hrano, ali pa pojedli, kar smo imeli s seboj. Ko smo pojedli, smo s sankami šli do ograjenega sankališča. Pod veliko smreko, kateri so veje segale do tal, smo pustili nahrbtnike in se začeli sankati. Dominika, Ana in jaz smo se sankale skupaj. Po nekaj neuspelih vožnjah smo ugotovile, da smo vse tri pretežke, zato se je Ana začela sankati z Anito, medve z Dominiko pa sva se sankali sami. Ko sva se utrudili, sva počivali pod smreko. Tam smo se kepali, jedli hrano, pili in delali snežaka. Po počitku smo se sankali naprej. Okrog 13. ure smo se odpravili nazaj proti sedežnici. Pri počivalnici smo se ustavili, si kupili čaj ali vročo čokolado in pojedli, kar nam je še ostalo. S sedežnico smo se odpeljali v dolino do avtobusa, se tam preoblekli in počakali smučarje.

Ko smo bili vsi v avtobusu, smo se odpravili proti Ljubljani. Bilo mi je zelo všeč, saj sem se sankala, igrala in ob tem še zabavala.

V torek je bil športni dan za tretji in četrti razred naše šole. Šli naj bi v Cerkno. Zjutraj je močno deževalo, zato je oči poklical v šolo. Ravnatelj mu je povedal , da bomo šli kljub slabemu vremenu.

S sestrico Nežo sva se oblekla v kombinezon. Ko sva bila oblečena, nama je oči iz kleti prinesel smuči in sanke. Odnesla sva jih pred šolo. Tam sva se poslovila, saj se je sestrica odšla sankat. Jaz sem smuči spravil v prtljažnik. S sošolcem Martinom sva sedela skupaj. Peljali smo se skozi Škofjo Loko, Železnike in Selca. Še vedno je deževalo. Da nam med vožnjo ni bilo dolgčas, smo gledali risanke. Končno smo dospeli v Cerkno. Tam je snežilo. Preobuli smo se v smučarske čevlje ter nestrpno čakali na karte za sedežnico. Prišli smo na vrsto. Nataknili smo si smučke in vzeli palice. Med vožnjo s sedežnico je še vedno snežilo. Bila je gosta megla. Učiteljica nas je peljala na krožce. Ni bilo preveč zanimivo, saj smo se peljali samo gor in dol. Že na prvi strmini je bilo kar nekaj padcev. Postali smo lačni, zato smo se odločili, da gremo jest. Prispeli smo do bifeja. Pojedli smo malico, takrat je prišla mimo druga skupina. Nekaj se nas je hitro priključilo. Tam smo bili dobri smučarji, lahko smo smučali hitreje. Preden smo se še zadnjič spustili po progi, smo se dogovorili, da jo lahko presmučamo popolnoma samostojno. Bili smo navdušeni. Ko smo prispeli do avtobusa, so nas tam že čakali sankači. Utrujeni smo posedli v avtobus in se odpeljali proti Ljubljani.

Doma sem mamici in očiju še dolgo pripovedoval lepe dogodke s tega športnega dne.

                                                                                                                                                Gašper Rus, 3.a