Elementi znamke

Ko ocenjujemo znamko, je potrebno pregledati in spoznati vse njene elemente. Ti so:
  • papir,
  • tisk,
  • zobčanje,
  • lepilo (guma),
  • barva,
  • ostali podatki.

Papir

Za tiskanje znamk se uporabljajo razne vrste papirja. Nekatere je mogoče ločiti na pogled, pri drugih pa potrebujemo pripomočke kot so povečevalno steklo, srebrni svinčnik itd. Ker so si nekateri papirji zelo podobni, moramo zbrati veliko znamk iste izdaje in šele na takem vzorcu ugotavljati tip papirja.

Tipi papirja so navadni, progasti, kartonski, mrežasti, vlaknasti, kredasti, porozni, svetleči in barvasti papir.
Navadni papir se uporablja v glavnem za tiskanje knjig in časopisov. Je neenakomeren in se razlikuje še po načinu izdelave: ročni, strojni, gladki.
Progasti papir nastane podobno kakor papir z vodnim znakom. Proge v navpični ali vodoravni smeri zasledimo, če pogledamo znamko proti močni svetlobi.
Mrežasti papir je mogoče spoznati na enak način kakor progasti, s tem da mreža lahko teče v poljubnih smereh, denimo diagonalno.
Vlaknasti papir vsebuje tanka svilena vlakna. Ker so takšna vlakna drugačne barve kot papir, jih je mogoče na hrbtni strani takoj videti s prostim očesom.
Za porozen papir so značilne drobne luknjice, ki jih opazimo, ko pogledamo znamko proti močni svetlobi.
Kredast papir je vrsta papirja, ki je prevlečen s tankim slojem raztopljene krede. Spoznamo ga po sijaju na zgornji strani znamke. Lahko ga ugotavljamo tudi s srebrnih predmetom, ker na njem zapusti temno sled.
Svetleči papir se uporablja šele v zadnjem času. V maso za papir se dodaja razne kemikalije za beljenje papirja. Dodajajo se tudi fosforni in drugi fluorescenčni dodatki. Ti omogočajo lažje avtomatsko žigosanje pisem. Te vrste papirja je mogoče odkriti le z uporabo ultravioletne svetilke.
Barvast papir pa nastane, ko v maso za papir dodajo željeno barvo.

Razen tipa papirja upoštevamo še debelino in hrapavost. Nekatere znamke so na primer tiskane tudi na kartonu. Poleg papirja in kartona se za znamke uporabljajo tudi kovinske (aliminij, zlato) ali plastične folije.

Vodni znak

Obstaja še ena zelo pomemba lastnost papirja, to je vodni znak. Na začetku izdajanja znamk so se nekatere države varovale pred ponarejevalci znamk tako, da so za tiskanje uporabljale papir z vodnim znakom. Takšen znak je možno videti tako, da znamko položimo z licem navzdol na črno površino in s spreminjanjem kota svetlobe poiščemo najugodnejšo luč za pogled na vodni znak. Pri delu nam pomagajo katalogi, kjer je podrobno opisan vodni znak.
Pri posebno trdovratnem in težko vidnem vodnem znaku, uporabimo čisti lekarniški bencin. Ta je edini, ki ne topi ne barve ne papirja in ne lepila. Pri novejših znamkah se zaradi posebnih papirjev vodni znak vedno manj uporablja.

Tisk in tiskarske tehnike

Za tiskanje znamk se uporablja veliko različnih tiskarskih tehnik. Te so knjigotisk, kamnitisk, ofsetni tisk, linijski globoki tisk in rasterski globoki tisk.
Pri knjigotisku je kliše, osnova za tiskanje, izbočen in se barva prenaša na papir s pritiskom. Pri čistih znamkah se pri tej vrsti tiska vidijo izbočeni obrisi močnejših črt slike ali napisov.
Pri kamnotisku se slika znamke prenaša s posebnimi kemikalijami na poseben kamen. Z njega potem odtisnejo znamke. Pri tej vrsti tiska je znamka gladka na obeh straneh.
Ofsetni tisk je posredna vrsta tiska, kjer se slika znamke prenese na pocinkan valj in šele nato na papir. Ta vrsta tiska da izrazite barve in gladko površino slike. V tej vrsti tiska so tiskane skoraj vse slovenske znamke.
Linijski globoki tisk nastane tako, da se slika znamke ureže v jekleno ali bakreno ploščo. Ta postopek imenujemo graviranje. Poleg graviranja lahko uporabimo tudi jedkanje, kar pomeni, da z različnimi kemikalijami nagrizemo jekleno ali bakreno osnovo. Pri tisku barva napolni vdolbine, na neizrezanih delih pa se barva očisti. Ko se plošča pritisne na papir, se barva iz vdolbin prenese na papir. To vrsto tiska lahko spoznavamo kar z otipom, saj je površina hrapava.
Rasterski globoki tisk je podoben linijskemu, le da pri tem ne uporabljamo linij, ampak točke, iz katerih naredimo sliko. To nam omogoča lažje niansiranje barv.

    

Vrste zobčanja

Vse znamke so natiskane v polah različnih velikosti. Za uporabo jih je treba med seboj ločiti. Včasih so to delali tako, da so iz pole znamke izrezali s škarjami. Da bi delo pri ločevanju znamk poenostavili, so pole začeli luknjati po črtah, ki so znamke v poli ločevale med seboj. Tako so znamke dobile zobce.
Znamke se razlikujejo tudi po načinu zobčanja, velikosti igel, ki jih uporabimo za zobčanje ali zaradi postopka zobčanja.
Zelo pogosto je linijsko zobčanje , kjer se pola najprej zobča v vodoravni smeri nato pa v navpični. Zato pride do netočnih vogalov, to pa nam omogoča prepoznati to vrsto. Grebenasto ali glavnikasto zobčanje je najpogostejše zobčanje znamk. Pri tem se uporablja poseben model, ki s treh strani istočasno naredi luknjice. Četrta stran se zobča, ko se model premakne za eno vrsto naprej. Tu so vsi vogali znamke pravilni. To vrsto lahko prepoznamo po gornjem robu pole, ki nima navpičnega zobčanja. Poznamo še okvirno zobčanje, kjer se vse štiri strani znamke istočasno zobčajo.
Poleg zobčanja poznamo še druge načine ločevanja znamk. Prostor med znamkama lahko tudi samo prebadamo. Prebodi so različnih oblik: linijski, žagasti, mesečasti...
Zobčanje je lahko enako po vsem obodu znamke, lahko pa se vodoravno in navpično razlikujeta.

Lepilo (guma)

Skoraj vsaka znamka ima na hrbtni strani lepilo, da jo prilepimo na pismo. Kot lepilo služijo snovi različna kemične sestave. Včasih so za lepljenje uporabljali gumiarabikum, zato lepilo še danes nekateri imenujejo guma. Na papir lahko nanesemo lepilo pred ali po tiskanju motiva. Lepilo na znamki ločimo tudi po izgledu. Po videzu je lepilo lahko svetleče, matirano (tropsko) ali pa je različnih barv. Nekatere afriške in azijske države ne gumirajo znamk, ker bi se lepilo ovlažilo zaradi velike količine vlage v zraku.

Barva znamke

Na začetku so se barve tiskale v eni barvi, šele kasneje, z razvojem tiskarske tehnike, so tudi znamke tiskali večbarvno. Znamke so bile dostikrat tiskane v različnih niansah iste barve, zato je določanje barve znamk običajno zelo težko delo. Danes v svetu ne obstaja standard, ki bi točno opredeljeval barve. Zato si vsak založnik katalogov omisli svoj interni standard za poimenovanje barv. Tako je potrebno ob barvnem katalogu imeti še primerjalne kataloge za imena barv različnih založnikov.
Barva je zelo pomembna, ker lahko že drobna niansa barve močno spremeni vrednost znamke. Zato je barva z vsemi različicami v vsakem katalogu zelo natančno opisana.

        

        

Na začetno stran