Zametki skupine Oko segajo nazaj v leto 1966, v čas, ko je bila tehnika poseben luksuz, stereo naprave pa skorajda vesoljska ladja. Takrat se je Pavle Kavec, kasnejši pevec in kitarist skupine Oko, kot nadebudni harmonikar po osnovnošolski glasbeni izobrazbi, sicer pa kitarski samouk pridružil tedanjim znanilcem modernih nazorov, ki so se imenovali Rožce. 

Pavle, ki je takrat gulil klopi osmega razreda, je z Rožcami, pri katerih je bobnal tudi kasnejši glasbeni urednik Radia Ljubljana Lojze Kožar, prvikrat in zelo uspešno na znameniti Gitarijadi v Zagrebu, kjer so bili med povabljenimi iz najbolj severnega konca Juge tudi koprski Kameleoni. Tovrstni festivali, takrat edinstvene alternative popevkarskim festivalom, ki so bili vrhunci popularne glasbene ustvarjalnosti, so bili skoraj pot na
drug planet.

Že prvo gimnazijsko leto na Šubičevi se je spletlo prijateljstvo med Pavlom in Miranom Buličem - Mičem, mlajšim bratom Dragana Buliča, ki se je že takrat lahko postavljal z najbogatejšo zbirko  plošč daleč naokrog. Med njimi seveda ni manjkal tudi Jimi Hendrix, čigar posebni kitarki slog in neposredna energija sta Pavlu za vedno zlezla pod kožo.

Yeti Experience, ki  ga je Pavle leta 1967 ustanovil skupaj z basistom  Mičem in bobnarjem Borutom Sedejem - Čičem je postal in ostal prvi rockerski trio na naših tleh. Mogoče bi prav tu lahko dodali da je to začetek, recimo temu "Vrtaške rock šole". Namreč, soseščina iz Vrtače, predela Ljubljane med Tivolijem, Križankami in Opero, je našo glasbeno zgodovino obogatila ne le s Pavlom Kavcem, ampak še s Tomažem Pengovom, Borom Gostišo in Janezom Bončino.

Prav elektrificirani kitarski trio, po vzoru Hendrixovega banda in tudi skupine Cream, je bila tedaj nadvse drzna in nenavadna zasedba, hkrati pa svojevrstna oderska atrakcija, saj je še vedno veljal predsodek, da trio pač ne more proizvajati kaj ubranega in poslušljivega. Zapletena in dolgotrajna pota do ustreznega in bleščavega inštrumentarija - Pavle se je leta 1969 kot prvi od ljubljanskih rockerjev podal na avanturistično pot v London, kjer se je nakupovalo del opreme in uspešnice z valov radia Luxemburg so zaznamovale pionirske čase slevenske zabavne
glasbe. Toda tudi tedanja puhasta pop scena je imela resne upornike, ki imajo - recimo temu - še danes razlog. Ta pa je zgrnjen v eni sami besedi - rock. Rock je bil tisto nebrzdano in neposredno, tisto, kar tudi glasbeni krogi niso mogli čez noč razumeti, kaj šele sprejeti. Da o sosedih in policajih, ki jim hrupna glasba do takrat še ni švigala mimo ušes niti ne razpredamo. Yetijem je že na čelu pisalo, da jim je za vse malo mar, saj so se nastopi začeli vrstiti tudi po prvi kadrovski spremembi - bobnarja je zamenjal Andrej Strmecky. Yeti Experience in z njim udarna rockovska, pretežno Hendrixova glasba, je v dvorane po Sloveniji in tudi delno že Jugoslaviji privabljala množ -
ice navdušencev.

Leta 1971 so ljubljanski Skarabeji, njihov vzor so bili Deep Purple, v svoje vrste zvabili Pavla Kavca. Toda namesto bogatejšega opusa so bili Skarabeji kaj hitro brez polovice članstva, saj jih je Pavle spremenil v svoj novi trio z bobnarjem Milanom Olasom in basistom Mirom Tomassinijem - Tomasom.

Ni trajalo dolgo, ko se je rockerski trio za edinstveno priložnost imenovano Adriatic Music Show kar ves pridružil zasedbi Delial  in v družbi Mete Močnik in Eve Sršen in Jerneja Junga obredel Jadransko obalo, od Ankarana do Sutomora.

Miro se je po tem spektakularnem poletju vrnil k Bumerangom, vendar ne za dolgo. Leta 1972 je nastala prva postava ansambla Oko. Zamisel za ime je, kot pravijo, zrasla v domišljiji Janeza Bončine - Benča. Oko: Pavel Kavec ter trnovčana Miro Tomassini - Tomas na basu in Jani Tutta za bobni.

Repertoar je ostal še vedno udaren hard rokovski, toda spogledovanje s takrat inovativnim jazz - rockom je bilo neizbežno. Oko so bili pripravljeni za spregled s tedaj najbolj izpostavljenimi jugoslovanskimi rock bendi : Indexi, YU - Grupa, Smak, Nirvana, Pop Mašina, Had, kasneje Bijelo Dugme,...       Vabil na turneje po večjih mestih ni manjkalo.

Leta 1973 je namesto Janija v postavo vstopil Dragan Gajič - Gajo in Oko je začelo svoje drugo poglavje, spet trše kot tisto pred njim. Značilne priredbe rockerskih klasik kot so Jumpin Jack Flash, Day Tripper, Johnny Be Good, Brown Sugar in    druge so bile v mezincih, ter postale in ostale železni repertoar trojke.

Oko je prišlo prišlo tudi do prvih posnetkov za Radio Ljubljana. Ko je ritemska sekcija skupine v začetku leta 75 prestopila k Jutru, je Pavle sestavil novo, v tretje prerojeno Oko. Bobnar Tone Dimnik - Čoč in basist Franjo Martinec sta bila tista, ki sta s Pavlom posnela najprej singlico z uspešnico Vse sem dal ti (za založbo RTV Ljubljana), kasneje pa za Radio Ljubljana še druge skladbe.

Na pomlad leta 1976, ko se je trio že razhajal, Čoč se je pridružil buldožerjem, Franjo pa je nadaljeval študij, je bil na pobudo, je bil na pobudo izvršnega producenta Džeralda Kazaferoviča že pripravljen material ob dodanih dveh inštrumentalnih temah posnet še enkrat , tokrat v srbsko - hrvaški inačici, pač skladno s tedanjo prakso in zahtevami trga. Oko so se znašli v prvem jugoslovanskem studiu Akademik pri tonskem mojstru Miru Bevcu, snemalec je bil Aco Razbornik, glasbeni producent pa Dečo Žgur. Gosta na snemanju plošče sta bila klaviaturist Andrej Konjajev iz ljubljanske skupine Izvir in perkusionist Miha Vipotnik. Skladbo Sam Sam je zapel tedaj popularni beograjski kitarist in pevec Zlatko Manojlović, motor dveh uspešnih jugoslovanskih zasedb Dah in
Gordi. Ovitek je izdelal akademski slikar Kostja Gatnik. Album je jeseni 1976 pri založbi Jugoton izšel po naslovom Raskorak.

Zgodovina jugoslovanskega in tudi slovenskega rocka torej beleži izid treh pionirskih albumov v dvanajstih mesecih - prvenec Bijelega Dugmeta, Buldožerjev Pljuni istini in Raskorak tria Oko. Med pripravami na izid Raskoraka je Pavle sodeloval z Bumerangi, ki so se tisto poletje mudili v Pulju in njegovi okolici. Proti koncu leta 1976 se je Oko spet odprlo, tokrat v postavi z Zlatkom Klunom za bobni in puljskim basistom Igorjem Bošnjakom. Prav ta postava je poskrbela za promocijo izdanega long - playa Raskorak.

Po letu 1978 Oko ni več delovalo. Miro Tomassini - Tomas, Dragan Gajič - Gajo in Pavle so nekajkrat priložnostno zaigrali na rockerskih sessionih v ljubljanskem klubu Palma.

Posebej odmeven je bil pa je bil nastop na gospodarskem razstavišču ob praznovanju 300. radijske oddaje SOS, zdaj ŠTOS, rockovskega leksikografa Dragana Buliča 9.maja 1987, ko so se po dolgih letih na odru spet zbrali člani skupin Bele vrane, Mladi levi, Jutro, pa Tomaž Pengov in seveda Oko.

Pavle in njegovi pa seveda niso manjkali tudi na otvoritvi razstave o Jimiju Hendrixu v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu februarja leta 1993, ki jo je pripravil naš najbolj znani hendrixoslovec Marko Prpič.

... in poglej ga znova - Oko na Rožniku, 1.maja 1996. Za eno priložnost več. In to v postavi, ki ni nikoli prej zaigrala skupaj, čeprav se glasbeniki med seboj še kako dobro poznajo, saj so si bili izmenično dve desetletji eden drugemu pravi rockerski zavezniki : Miro, Zlati in Pavle.