Skodelica kave
Velikokrat v življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je
kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva
je, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila
se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se
prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s
toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je
lahko zabrisati s kesanjem in blago mislijo, tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na
srcu in ostane na vekomaj.
Rad bi človek lagal sam sebi v dušo: "Saj ni bilo tako! Le tvoja nemirna misel je
iz prosojne sence napravila noč! Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in
tisoč vrši od jutra do večera!"
Tolažba je zlagana in človek občuti sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, če
je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan. Srce ni kazenski zakonik,
da bi razločevalo med pregreškom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da
"zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak", in rajši bi dalo odvezo meču
nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi,
da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in
nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem
pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po
koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov je zapisanih v katekizmu in
še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik - dolga in strašna bi bila spoved!
Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in
pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez
besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je
odeja na prsih težja od kamna.
"Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval; čista je moja duša!"
Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu?
Hujše je bilo nego da si kradel, ubijal in prešuštvoval! Pravični sodnik, srce, bo
rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč pod vislice pobožal jokajočega otroka, nego
tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov...
Pred petnajstimi leti sem prišel domov in sem ostal doma tri tedne. Ves tisti čas sem
bil potrt in zlovoljen. Stanovanje smo imeli pusto; v nas vseh je bilo, zdi se mi, nekaj
težkega, odurnega, kakor vlažna senca.
Prve noči sem spal v izbi; časih sem se ponoči vzbudil, pa sem videl v temi, da je bila
mati vstala iz postelje in da je sedela za mizo. Čisto mirno, kakor da bi splala; dlani
je tiščala k čelu, njen beli obraz se je svetil, tudi če je bilo okno zagrnjeno in ni
bilo zunaj ne lune ne zvezd. Poslušal sem natanko in sem razločil, da to ni sopenje
spečega, temveč mukoma zatajevano ihtenje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in
tudi še v sanjah sem slišal njeno ihtenje.
Preselil sem se pod streho, v seno. V ta svoj novi dom sem plezal po strmih, polomljenih stopnicah, lestvi podobnih. Postlal sem si v senu, pred vrata na klanec pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.
Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel, zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.
"Roko v roki, obadva mlada, od jutranjega sonca obžarjena, v rosi umita..." Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala v njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: "Pustite me na miru!...Ne maram
zdaj!"
Ni še bila na vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni
ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v
očeh je umirala.
Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.
"Dajte, mati!"
Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.
Popil sem kavo, pa sem se tolažil:
"Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen..."
Nisem je rekel ne zvečer, ne drugi dan in tudi ne ob slovesu..."
Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me je v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti...