ORIS ZGODOVINE

KRATEK PREGLED ZGODOVINE

SLOVENJEBISTRIŠKEGA SVETA

OD DAVNINE DO LETA 1980



Janko Čar

NAD STAROSELSKIM
GRADIŠČEM

Sedim v zeleni senci borovišča,
ki z bukvami ga je gozdič obkrožil.
Premišljujem: tu,pred tisočletjem tožil
ob plunki stari Kelt je sred gradišča.

Objokoval ravninska je selišča,
Kjer radoživi keltski rod je vladal,
dokler ga rimski meč ni kruto zmagal.
Zdaj le v bregeh so prosta bivališča.

O vstaji zoper rimske osvajalce
prepeva starec, strune živo ubira,
zamaknjen gleda Kelte - zmagovalce.

A mladi rod, ki se krog njega zbira,
Z grenkobo v srcu ve, ko solze skriva:
za večno pot nazaj nam čas zapira.

Visole, 1981


[DAVNINA] [RIMSKA DOBA] [STAROSLOVANSKA DOBA] [13. STOLETJE] [17. STOLETJE]





[DAVNINI] Na podlagi doslej znanih arheoloških najdb in drugih podatkov lahko podamo oris prazgodovinskega, rimskega in zgodnjesrednjeveškega obdobja zgodovine občine Slovenska Bistrica.

Sledov paleolitskega človeka tod ni, saj ni primernih jam, česa drugega pa se ni ohranilo. Tudi za neolitsko in eneolitsko obdobje govore večinoma naključne najdbe kamnitega orodja in le na zahodnem obrobju nad Dravinjsko dolino so v Brezju in Zbelovem doslej odkrili sledove bivališč z lončenino. V srednjo bronasto dobo sodijo grobovi in gomile v Brezju in nekoliko mlajše najdbe na Brinjevi gori, kjer se je prazgodovinska naselbina razmahnila šele v obdobju kulture žarnih grobišč . Iz tega časa je tudi dvoje skupin bronastih predmetov iz Slovenske Bistrice in soteske Bele pri Poljčanah. Na začetku železne dobe so, po umiku večine dotedanjih prebivalcev dolinskega sveta, nastala z okopi utrjena gradišča. Takšno je v bistriškem svetu pri Turiški vasi. Drugih pomembnejših seliščnih sledov iz tega časa ni, a tudi od gomil, ki so zamenjale poprejšnje žarne grobove, je zanesljivo znana samo ena v Veleniku. Ob koncu železne dobe so se tu naselili tudi Kelti, a poleg redkih posamičnih predmetov so se sledovi za njimi našli le na Brinjevi gori.

[RIMLJANI]

Gosteje so krajino med Pohorjem in Bočem naselili šele Rimljani, ki so tod kmalu po vojaški zasedbi leta 15 pred n. š. zgradili trdne ceste. Ob njih so nastale preprežne postaje pri Čadramu, Spodnjem Grušovju, v Slovenski Bistrici - z zidanimi stavbami.Enako je bilo pri Spodnji Novi vasi in drugod proti Pragerskemu in Stražgonjci. Rimski naseljenci so si zgradili zidane pristave (v Gladomesu in Slovenski Bistrici), domače prebivalstvo pa je prebivalo po zaselkih, ki jih še ne poznamo. V rimski dobi so pokopavali sežgane mrtve prav tako pod gomilami, kjer se najdejo ,kamnite grobne obloge in zidane grobnice. Poleg posamičnih gomil ali manjših skupin je pri Črešnjevcu tudi dvoje večjih gomilnih grobišč. Iz rimskih grobov in ruševin rimskih stavb so se ohranile najpomembnejše najdbe.

Pomembna zvrst antičnih najdb so obdelani marmorni kamni - žrtveniki, nagrobniki, pepelnice in drugi, ki so različno okrašeni ali imajo vklesane napise. Največ se jih je ohranilo na Črešnjevcu, kjer je iz njih sezidan najstarejši del cerkve, v Šmartnem na Pohorju kjer so lomili in klesali marmor, Pri čadramu in Modriču, kjer sta bili naselbina in mitrej, v manjšem številu ali posamično pa še v Velikem Tinju, Spodnji Polskavi, Slovenski Bistrici, Zgornjih Poljčanah in drugod. Žrtveniki so bili posvečeni Jupitru, Marsu, Saksanu Termunam, Noreji in v poznejšem času pa zlasti Mitri. Na nagrobnikih in pepelnicah se je ohranilo precej imen prebivalcev keltskega porekla (npr. Adbugionus,Assedomarus, Ausca, Camvinuus, Comatus, Courtula, Deusa, Ecouta, Elgiatus, Excingomarus, Noibio) in latiniziranih oblik (npr. Adiutur, Ingiinuus, Calandinus, Finitus,Masculus, Optatus, Speratus) do pristnih italskih (npr. C. Iulius Attianus, L. Annius Verus, L. Septimius Tertinus in drugi). Na nekaterih napisih so zabeleženi tudi službeni položaji (npr. duum vir un centurio na Črešnjevcu, praetorianus na Šmartnem na Pohorju kot tudi družbeni sloj (npr. veteranus: Šmartno na Pohorju, liberti na Črešnjevcu in Velikem Tinju ter servi na Šmartnem na Pohorju in v Laporju.

Gospodarska podlaga antičnega prebivalstva bistriškega sveta sta bila poljedelstvo in živinoreja, od drugih panog pa je bilo najpomembnejše pridobivanje marmorja na šmarskem Pohorju. Urejenim razmeram prvih dveh stoletij pa so v 3. in 4. stoletju sledila nemirna obdobja, ki so povzročila obubožanje prebivalstva. Kamnoseštvo je propadlo, bogati so zakopavali denar (na Leskovcu in Gračiču), ljudje pa so se spet pričeli naseljevati v varnejšem hribovskem svetu. Takrat je ponovno oživela Brinjeva gora (z grobiščem v Brezju), pri Jurišni vasi pa je nastala manjša utrjena postojanka.

[STAROSLOVANSKA DOBA]

Po propadu rimske oblasti v začetku 5. stoletja so po krajšem gospostvu Gotov in Langobardov v naslednjem stoletju tudi te kraje naselili Slovani, od katerih se je nekaj grobov ohranilo le v Brezju.

Spomin na prejšnje naselitve se je pri naših prednikih ohranil le v nekaterih ledinskih imenih (Gradišče, Groblje, Belo mesto, Gomilce) pa tudi v značilnih (protipoganskih) zavetnikih. Pri polovici župnih cerkv a (npr. sv. Mihael, sv.Martin, sv. Marjeta in drugi). Že v srednji vek pa sodijo nekatere utrjene postojanke, za katerimi ni ostalo ruševin niti prvotnih imen, tako pri Repu, Črešnjevcu in Žabljeku.

Slovenci obrsko-slovanske plemenske zveze so poselili območje sedanje občine Slovenske Bistrice proti koncu 6. stoletja tako s češke kot tudi s hrvaške strani. Hribovite, že od prejšnjega prebivalstva obvladane lege, so ponujale prišlekom in njihovim potomcem prva stoletja lepše življenje in več varnosti kot dravskopoljske nižine.

Ob koncu 8. stoletja so Obre izrinili Franki.

Konec 9. stoletja so se začeli za tričetrt stoletja dolgo poditi skozi naš svet madžarski Ogri. Po ogrskih porazih se je izoblikovala Podravska mejna grofija kot sestavina nemškega cesarstva, poznejša južna Štajerska. Prvo poltisočletje po naselitvi je prineslo velike spremembe v razvoju. V gospodarstvu so postali tudi naši predniki v zemljo zasidrani kmetovalci in kmetje. Cesta Ptuj-Celje jih je priložnostno usmerjala v obrt, trgovino, promet in jih seznanjala s srebrnim denarjem, Ptuj s trškim načinom življenja. V politiki in v urejenosti družbe so Slovenci postali podložniki tujemu plemstvu. Živeli so s svojimi župani - prav tako podložniki- v zaselkih, razloženih naseljih in na samotah, sčasoma so ustvarjali nova naselja, vasi, nove domačije tudi v manj mikavnih legah. Prevzeli so krščanstvo, za katerega je pri Slovencih južno od Drave skrbel že od konca 8. stoletja oglejski patriarh, in se srečali s prvimi cerkvenimi žarišči v Ptuju, Razvanju, Hočah, Konjicah in Slivnici. Tja so oddajali omiljeno cerkveno desetino - nanesla je v resnici petnajstino proizvodnje.

Od konca 10. do začetka 13. stoletja so nastali najprej Gromberg z nalogo čuvati pokrajino pred morebitnimi zapoznelimi vdori Ogrov, nadalje v jedru sedanjega mesta Slovenske Bistrice obcestno naselje Gradišče,kjer so si prebivalci iskali kruha že tudi izven kmetijstva, tudi od Gromberga odcepljeni zemljiški gospostvi Spodnja in Zgornja Polskava, gospostvo Črešnjevec. Iz te dobe so znana že naselja Malahorna, Videž, Zajevše v Brezju pri Oplotnici in Oplotnica sama. V 13. stoletju se je začelo ob Gradišču razvijati bistriško trško naselje. Zadostna oddaljenost od Celja, Maribora in Ptuja, združitev mariborske in ptujske ceste, povečano zanimanje za zveze notranjosti z morjem v nastajajočem blagovno denarnem gospodarstvu in neposredna deželnoknežja posest, vse to je pospešilo nastanek trške naselbine. Na robu nastajajočega trškega obzidja so zgradili grad - središče vladarjevega obsežnega zemljiškega gospostva Pohorske županije oziroma Bistriškega urada, v katerem je živelo blizu 200 podložniških družin in bilo v njem že v 7 goricah nekaj vinogradov, iz katerih je najbolj - prvi v Sloveniji - zaslovel pridelek Gladomeščan, namenjen izključno uporabi na kneževem dvoru. Pri pohorski župniji gre za edini primer razsežne, na 18 žup razdeljene županije na Slovenskem. Iz Gromberga se je izločilo že tudi področje Devine, Klopc, Pipanja, Ritoznoja in šentovca ter postalo posest konjiškega zemljiškega gospostva. Bistriški trški župnik je to takoj izkoristil in vključil to področje v svojo že od Slivnice odcepljeno župnijo. Spodnjepolskavski zemljiški gospod je zgradil doma lastniško cerkev, ki je po njegovem prizadevanju takoj postala sedež samostojne župnije. Pred smrtjo je podedoval posest za sorodniki na Zgornji Polskavi in se tja preselil. Iz 13. stoletja so tudi začetki 5 zemljiških gospostev, to so bila štatenberg (= Ostrovica), Laporje, Oplotnica, Koritno in Kebelj. Na novo srečamo v tem stoleju 9 cerkva: črešnjevec, Laporje, Poljčane, Slovenska Bistrica, Spodnja Polskava, Studenice, šmartno, Tinje in Venčesl in 19 mlinov. Po prizadevanju Zofije Rogaške se je rodil studeniški ženski samostan. Ob njeni smrti je že bil središče enega največjih zemljiških gospostev na Slovenskem z blizu 300 podložnimi družinami, med njimi v 19 krajih naše občine. Večina Zofijinih odločitev in uspehov je ostala veljavnih do konca 18. stoletja.

[13. STOLETJE]

Na začetku 14. stoletja je Bistrica postala iz pohlevnega trga samozavestno mesto z lastnim pečatom. To je bil revolucionarni skok iz podložniške podrejenosti v mestno svobodo. Le mestni zrak je takrat osvobajal, trški ne. V mestu so se radi zadrževali po poslih Židje. Prvi znani mestni obrtnik je bil usnjar (1337). Pri meščanih so že prihajali v navado priimki. Pri studeniškem samostanu se je razvil živahen 4 tedne trajajoč sejem. Konjiško zemljiško gospostvo si je pridobilo od Gromberga še vinorodni Gabrnik, Ptujski so se polastili Črešnjevca. Stiški samostan si je nabiral posesti pri Oplotnici, Prihovi in na Keblju. Sicer spoznamo v 14. stoletju prvič le 13 krajev in 5 cerkva, med njimi bistriško Marijo in kebeljsko Marjeto.

V 15. stoletju so mnoge vojne - zlasti turške - preizkušale obrambno sposobnost mesta Bistrice in povzročale tu ter na podeželju - ne v višjih legah - silno opustelost. Takšnih bojev kot so bili pri mestu leta 1446 naša občina ni doživela nikdar prej in ne pozneje. V mestu sta zrastli bolnišnica in mitnica, v njem sta že delovala učitelj in ranocelnik. Za varnost ljudi, živečih v ulicah, je skrbel tudi Graslov stolp. Okoličani so se lahko zatekli v tabor pri gradu. Ko so se sredi stoletja začeli pri studeniškem samostanu tudi tedenski sejmi ob ponedeljkih, so se Studenice začele čutiti trško naselje. Na podeželju so se javljala drobna gospostva in razkrajala prejšnja. Od Gromberga se je odtrgal Bukovec, ob krškem se je pojavilo na Keblju tudi vladarjevo. Oba gradova sta že propadla. Klopce so se znašle v slivniškem zemljiškem gospostvu, Smrečno v ptujsko-gorskem, Farovec znotraj župnijskega spodnjepolskavskega zemljiškega gospostva. Zlasti skrbno je nabiral podložniške družine žički samostan. Največje zemljiško gospostvo je bil Štatenberg z okoli 450 podložniškimi družinami in 300 gorninskimi vinogradi. Pridobil si je tudi že Črešnjevec in Laporje. Večina njegovih posesti je bila znotraj meja sedanje bistriške občine.

V 15. stoletju spoznamo prvič kar prek 60 krajev naše občine, v njih prvič 9 cerkva, med njimi makolskega Andreja, čadramskega Janeza in v že prej znani Prihovi Marijino cerkev. Povsod po podeželju so bili precej razširjeni obrtniki. Vinogradništvo se je do blizu konca stoletja razraščalo. Poleg štatenberških vinogradov vemo za okoli 250 bistriških in znotraj sedanje slovenjebistriške občine tudi za 220 gorninskih vinogradov konjiškega zemljiškega gospostva. Vsi ti niso bili edini.Pri njih so se pojavljali prvi viničarji, pri gospodi in pri podložnikih prva služinčad. Le frajhajmski kmeti so dosegli za podložnike ugodnejšo kupnopravnost svojih kmetij. Proti koncu 15. stoletja je večina družin omenjena že s priimki.

Pred letom 1510 je mesto Bistrico silovito opustošil požar. Komaj je bilo to zaceljeno in pozabljeno, že so se septembra 1532 znesli nad mestom in podeželjem Turki, ki so se podili tod zadnjič s svojimi velblodi. Dalj časa za tem je bilo v mestu pol hiš opustelih. Iz leta 1565 poznamo najstarejši zapis imena Windisch Feistritz, do tistega časa vedno le Feistritz in podobno. Bistric je bilo mnogo, promet jih je vse bolj zbliževal, zato je bilo treba tudi našo Bistrico natančneje poimenovati. Proti koncu stoletja so našteli v mestu 73 družin.Vsi mestni prebivalci niso bili enakopravni. Takozvani someščani - manj premožni - so bili manj vredni. Meščani so posedovali marsikje na podeželju vinograde in imeli pri njih pogosto viničarje. V mestu se je razširjalo luteranstvo, prav tako med plemstvom na podeželju. Studeniškemu samostanu je takrat desetletja grozil razpust. Pri mestu je že na začetku stoletja bilo na voljo kopališče, ob koncu stoletja v mestu pošta. Da bi povečali obrambno sposobnost Bistrice, so se proti koncu stoletja meščani vneto vadili streljanja. Na podeželju sedanje bistriške občine je živelo sredi 16. stoletja blizu 1200 družin - 13 % kočarskih, 62 % srednjekmečkih in 25 % velikokmečkih - ter okoli 140 večinoma štatenberških osebenjkov v približno 25 zemljiških gospostvih, na podeželju in v mestu blizu 7000 ljudi. Dobra tretjina podložniških družin je bila podrejena cerkvenim, četrtina vladarjevim zemljiškim gospostvom. Vladar jih je že razprodajal. Največja zemljiška gospostva so bila štatenberško - 576 imenjskih funtov = okoli 43 družin in 400 vinogradov, od tega 61 odstotkov v sedanji bistriški občini; žičko - 337 podložniških posesti in nekaj vinogradov, od vsega, tega tretjina v sedanji bistriški občini; studeniško - 243 imenjskih funtov = 223 družin in 280 vinogradov, od vsega tega večina pri nas; bistriško - okoli 240 imenjskih funtov; konjiško - 203 imenjske funte = 265 družin in 125 vinogradov, od tega precej pri nas; framsko - 181 imenjskih funtov. Šele v tem stoletju sta nastali frajštajnsko in pragersko zemljiško gospostvo. Pragersko so ustanovili gromberški zemljiški gospodi. V varnejših časih so si obetali v obširnem nižinskem travniškem svetu mnogo od velikopoteznejše živinoreje. V tem stoletju se je prvič pojavilo 8 cerkva, med njimi pohorski Areh. Pri obveznostih podložnikov, ki so že trgovali s svojimi posestnimi pravicami, opažamo zlasti preliv dajatev v denarne, hkrati pa tudi splošno naraščanje obveznosti, tudi tlake. Pri vseh gradovih so že stale pristave z več ali manj neposredne grajske obdelovalne zemlje. Studeniški podložniki so sodelovali v uporu leta 1515, uporni so bili tudi med 1579 in 1583. štatenberški puntarji so se 1572 začasno polastili gradu. Bistriški in frajhajmski kmetje so bili v hudih sporih s svojo zemljiško gospodo. V 16. stoletju se je zelo razširjalo vinogradništvo,sredi stoletja poznamo kar okoli 1200 vinogradov. Marsikje so že pridelovali tudi ajdo, stope so jo luščile v kašo. V višinskih legah so radi gojili drobnico. Pohorsko gozdno bogastvo je načelo prvih 6 žag, po njem so segale pohorske apnice in cigonške opekarne. Mimo bistriške mitnice so premikali vozniki, tovorniki, gonjači in nosači najbolj vino, živino, žito, kože, sol in redka iskana blaga. Pospešen promet je odmeval tudi v dvigu konjereje. V letu 1594 prijetno preseneča zapuščinski popis za pokojnim Krištofom Pragerjem na Grombergu, ko med drugim navaja tudi vrsto koledarjev in 46 nemških, latinskih, slovenskih in grških knjig.

[17. STOLETJE]

Prva polovica 17. stoletja je pomenila za mesto Slovensko Bistrico in njeno okolico najslabše čase. Vojne so si kar sledile druga za drugo. Leta 1635 je kakšnih 4000 Glavačevih kmečkih puntarjev napadlo mesto. Obranili so ga mestni strelci. Podeželske gosposke postojanke so zvečine podlegle. Med puntarskimi kolovodji se je uveljavil Oplotničan Boštjan Bacabul. Leta 1641 se je začela v mestu za trajno zadrževati vojaška posadka. V letih 1645 in 1646 je v njem in po okolici razsajala kuga. Šele v drugi polovici 17. stoletja so se začeli časi polagoma bistriti. Skozi vse 17. stoletje so se v mestu razcvetali obrtniški cehi. Na novo so se v njem pojavili tudi lekarnar, zlatar, puškar, steklar, davkarji, skladišče soli in pravni izvedenec. Na minevanje časa je opozarjala javna mestna ura. V pohorskem Kotu je steklo delo v žički glažuti, prvi na južnem štajerskem. Med zemljiškimi gospodi so najbolj nabirali podložnike Dietrichsteini in žički samostan. Leta 1681 so Attemsi kupili Štatenberg. Na Spodnji Polskavi so se pojavljali svobodni kmetje frasi in vaška revščina ofri, na Črešnjevcu uskoki, po Pohorju mnogi berači. Na novo zvemo še za 17 krajev in 7 cerkva. Kar za 7 župnij so za sedanjo slovenjebistriško občino ohranjene matične knjige iz 17. stoletja. število prebivalstva je proti koncu 17. stoletja porastlo letno za 0,7 %. Na eno poroko je prišlo 2,4 pogrebov - od tega 29 % otrok do 10 let - in 3,8 krstov. Delež nezakonskih otrok se je gibal praviloma med 5 in 10 odstotki.

Izmed naselij v Dravinjski dolini so poleg obeh Štatenbergov (starega izpred 1241. in novega iz 1720-1740.) zanimivejše Poljčane kot naselbinska sestavljenka, ki jo odlikuje Iringova cerkev iz 3. četrtine 12. stoletja in zlasti Studenice, kjer se je zahodni trakt nekdanjega samostana dominikank izkazal kot pozno romanska arhitektura iz 2. četrtine 13. stol., cerkev pa kot tvorba obeh polovic istega stoletja. Omembe vredna je tudi podružna cerkev sv. Lucije, ki nas s svojo zgodnje baročno arhitekturo iz 3. četrtine 17. stoletja spominja na romarsko cerkev sv. Treh kraljev v Ješevcu iz leta 1648. Med objekti v porečju Devine ne moremo mimo Črešnjevca, katerega župna cerkev, omenjena sredi 13. stoletja, predstavlja najzanimivejšo gradbeno uganko celotnega obravnavanega ozemlja. O njenem izvoru, starosti in namenu zaenkrat lahko samo hipotetično razmišljamo, saj je njen nastanek teoretično možen v zgodnjem srednjem veku, pa tudi v zreli romaniki, najverjetneje pa je iz pomadžarske dobe. Zanimiv posestni in upravni razvoj kaže porečje Polskave. Tu je potekal kolonizacijski proces od alodialnega Gromberka do močvirnih ravnin okoli Pragerskega, ob čemer so se do 16. stoletja razvila gospostva: Zgornja in Spodnja Polskava, Bukovec, Frajštajn in Pragersko.Med njihovimi objekti sta najkvalitetnejša renesančni Frajštajn in poznobaročna Zgornja Polskava, ki pa sta na žalost neprimerno naseljena s strankami. Zanimivi sta tudi obe polskavski župni cerkvi, ki sta v sedanjih stavbah iz 17. stoletja, vendar je tista v Spodnji Polskavi nastala kot lastninska cerkev že v 1. pol. 13. stol. in postala leta 1249 eksemptna župnija podobno kot njej po statusu sorodna župna cerkev v Lovrencu na Dravskem polju. Svet med cesto Slovenska Bistrica-Konjice in obronki Pohorja je zgodovinsko zanimiv. V Venčeslu je obstajala že leta 1251 duhovnija v bližnjem čadramu v 12. stol. cerkev Janeza Krstnika, v Oplotnici pa žički upravni dvor. Panoramo tega ozemlja obvladuje velika romarska cerkev na Prihovi, ki je v jedru iz 2. polovice 15. stoletja, sicer pa iz 16. in 18. stoletja. Slovi po svoji bogati baročni opremi. Oplotniško dolino zaključuje venec pohorskih grebenov, ki jih kronajo 4 cerkve. Od teh je ena zanimivejša od druge: Lačna gora, Kebelj Božje in Koritno, ki slovi kot pravi muzej naše cerkvene umetnosti od 14. do 18. stoletja. Višje na Pohorju, ki je bilo poseljeno že v halštatsko-latenski in antični dobi, nas razen zaselkov in samotnih kmetij prepričujejo zlasti cerkveni objekti o kontinuirani prisotnosti prebivalstva tudi v srednjem veku. Tinje - z imensko izpeljanko iz venca bližnjih prazgodovinsko-antičnih gradišč tinov-je obstajalo že leta 1251 kot duhovnija. Bližnje Šmartno pa slovi po svoji pozno romanski arhitekturi iz 2. četrtine 13. stoletja in bližnjih antičnih marmornih kamnolomih. Od podružnic, ki so se povzpele prav na vrh glavnega pohorskega slemena, sta omembe vredni cerkvi Treh kraljev na Planini pod Velikim vrhom, ki predstavlja rustikalno izpeljanko naše gotsko-renesančne arhitekture iz 16. stoletja, in sv. Areha (Henrika), pri katerem je baročna prezidava iz 17. stoletja preglasila starejšo pozno gotsko zasnovo,18. stoletje pa je dalo opravo. Glavna vrednost cerkve je romanska nagrobna plošča prvega štajerskega vojvode Otokarja Traungava iz leta okoli 1200.

Občina Slovenska Bistrica spada po površini in po številu prebivalstva med srednje velike občine v SR Sloveniji. Sestavlja jo pet geografskih enot: na severu Bistriško Pohorje, v sredini Dravinjske gorice, na jugu Bočko pogorje in Zahodne Haloze ter na vzhodu zahodni del Dravskega polja. Najvišji del Bistriškega Pohorja tvori visoka planota. Ta predel je skoraj v celoti pokrit z gozdovi. Nekoliko nižje pod 1100 m se že pojavljajo v gozdu kulturne jase s kmečkimi domovi. V nižjih predelih je vedno manj gozdov ter več obdelovalne zemlje. Prav ob vznožju pa se razteza pas vinorodnih goric. Osrednji del ozemlja v občini zavzemajo Dravinjske gorice, za katere so značilne majhne vzpetine z malimi relativnimi višinami. Zaradi močnega zasipavanja pohorskih potokov, je njihovo dolinsko dno zelo zamočvirjeno. Zato prevladujejo tu predvsem travniki, njive in naselja so na višje ležečih diluvialnih terasah. Te so v glavnem sestavljene iz gline, zato so na njih nastale vse pomembnejše opekarne v občini. Zaradi malo razgibanega in umirjenega reliefa nudijo Dravinjske gorice velike možnosti za gospodarsko izrabo. Travniki v dolinah predstavljajo osnovo živinoreji. Bočko pogorje je zaradi strmin neobdelano in neobljudeno območje in je skoraj v celoti pokrito z gozdovi. Obdelovalna zemIja z naselji se nahaja le ob vznožju pogorja. Zahodne Haloze imajo značaj hribovja z ozkimi hrbti in vrhovi. V višjem predelu prevladujejo gozdovi medtem, ko je v nižjem delu precej vinogradov in sadovnjakov. Skrajni jugovzhodni del občine zavzema Dravsko polje. To je popolnoma raven svet, ki je sestavljen iz proda, ilovice in peska. Del Dravskega polja, ki leži vzhodno od železniške proge Maribor-Celje, je bil v preteklosti zelo zamočvirjen. Z izsuševanjem so precej tega zemljišča usposobili za travnike. Od celotne površine je tu danes kar 92 % travnikov. Drugi del Dravskega polja, ki leži zahodno od železniške proge, ima skoraj 30 % polj in tudi bolj razvito sadjarstvo. Prirodne značilnosti posameznih geografskih enot so v dokajšnji meri vplivale na gospodarski razvoj, posebno še na razvoj kmetijstva. Večina ostalih gospodarskih panog je tudi nastala v povezavi s prirodnimi pogoji. Tako nudijo obsežne gozdne površine na Pohorju in na Boču znatnemu delu prebivalstva zaposlitev v gozdarstvu. Prav na robu največjih gozdnih kompleksov je nastala lesnopredelovalna industrija. Bogata nahajališča tonalita na Pohorju ter velika nahajališča gline v Dravinjskih goricah in na Dravskem polju omogočajo proizvodnjo gradbenega materiala. Ekonomski razvoj se je močno odražal v gibanju prebivalstva. V prejšnjem stoletju se je odvečna delovna sila usmerjala predvsem v večje urbane centre izven občine. Veliko vlogo pri zaposlovanju delovne sile je imela izgradnja železniške proge Dunaj-Trst. Ker je postalo Pragersko pomembno železniško križišče, je posledica tega zgostitev prebivalstva. Večje populacijske spremembe so nastale šele po II. svetovni vojni, ko se je močno okrepilo odseljevanje prebivalstva s podeželja v novo nastajajočo industrijo v nižinskem delu občine. Poleg tega pa se prebivalstvo izseljuje v urbane centre izven občine. Danes je depopulacija zajela skoraj celotno podeželje, še posebno tam, kjer so slabši pogoji za kmetovanje in slabe prometne zveze. To opažamo predvsem na Bistriškem Pohorju in v Zahodnih Halozah. Od celotnega števila prebivalstva v občini jih živi danes že 29 % v urbaniziranih centrih Oplotnici, Poljčanah, Pragerskem, Slovenski Bistrici in Zgornji Bistrici. Tu je tudi največja gostota prebivalstva, ki znaša v Slovenski Bistrici in Zgornji Bistrici že nad 500 prebivalcev na km2. Možne zaposlitve prebivalstva so danes v neposredni okolici Slovenske Bistrice, posebno tam, kjer je razvito vinogradništvo. Najredkeje sta naseljena pohorski in haloški del občine. Med leti 1869-1971 opažamo v posameznih obdobjih naslednje populacijske spremembe. V obdobju do I. svetovne vojne se je prebivalstvo najbolj povečalo v tistih naseljih, ki ležijo ob železniški progi Maribor- Celje. V vseh ostalih naseljih se prebivalstvo le neznatno poveča, stagnira, oziroma pada. Zmanjša se predvsem v hribovitih predelih občine in pa v vinorodnih predelih, kjer je konec 19. stoletja trtna uš uničila vinsko trto. Med obema vojnama se je število prebivalstva na celotnem območju občine zmanjšalo, le na Dravskem polju se je povečalo. Po vojni, vse do leta 1953 število prebivalstva še narašča, zmanjša se le v Zahodnih Halozah ter v višjem predelu Bistriškega Pohorja. V Dravskih goricah pa prebivalstvo kar v 77 katastrskih občinah stagnira. Med leti 1953-1961 je opaziti večjo koncentracijo prebivalstva v urbanih naseljih ter drugih središčih v občini. V ostalih predelih prebivalstvo stagnira. V zadnjem obdobju 1961-1971 pa stagnira prebivalstvo skoraj na celotnem območju občine, v posameznih predelih celo občutno nazaduje. Območji največje depopulacije sta ponovno višji del Bistriškega Pohorja ter Zahodne Haloze. Prebivalstvo narašča v tem obdobju le v naseljih ob vznožju Pohorja. Skupno se je povečalo število prebivalstva v obdobju 1869-1971 za 31 %. Najintenzivneje je naraščalo do I. svetovne vojne, nato pa intenzivnost iz leta v leto pada. Kar 47 % naselij je doseglo svoj populacijski višek že pred letom 1910. Izmed naselij je v stoletnem obdobju doseglo največji vzpon Pragersko, kjer se je število prebivalstva povečalo kar za 250 %. Od 129 naselij jih je imelo leta 1971 le 63 več ljudi kot pred 100 leti, ostala pa so imela manj prebivalcev, oziroma so stagnirala. Slovenska Bistrica je kot upravno-politično središče, središče industrijske dejavnosti v občini povzročila, da se je v obdobju 1953-1981 izvršila močna deagrarizacija naselij. Ta proces je bil najmočnejši v prometno dostopnih naseljih. To so predvsem najviše ležeča naselja v občini in osrednji del Dravinjskih goric ter v vzhodnem delu Haloz, ki segajo v našo občino. Depopulacija, agrarizacija in urbanizacija so procesi, ki so močno spremenili fizionomijo pokrajine, zlasti se to pozna v stanovanjski izgradnji, prometni povezanosti in oskrbi prebivalstva. Slovenska Bistrica s svojo predelovalno industrijo ne nudi dovolj delovnih mest za zaposlovanje strokovnih kadrov, zato morajo ti vsakodnevno migrirati v Maribor ali pa so se tja kar preselili. Policentrični razvoj industrije lahko reši problem nerazvitosti samo začasno, kajti v takšna območja lociramo manj zahtevno industrijo, kar pa ne zadržuje strokovnih kadrov.


   
Franci Sorčnik