Mar~na revolucija 1848 na Dunaju je zru{ila Metternichov absolutizem in uvedla svobodo tiska, govora in zborovanja. Glavni dose`ek revolucije je bil v trajni odpravi tla~anstva, torej v koncu fevdalizma, medtem ko se je konservativni absolutisti~ni re`im (t. i. Bachov absolutizem) obnovil `e leta 1851.

Mlado slovensko narodno-politi~no gibanje je dobilo 1848 svoj idejni program, pomemben za celotno obdobje do 1918, pravzaprav pa kar do dana{njih dni. Dunajsko {tudentsko dru{tvo Slovenija je aprila 1848 sprejelo program Zedinjene Slovenije z naslednjimi glavnimi mislimi: zdru`itev vseh slovenskih de`el (Kranjska, [tajerska, Koro{ka, Primorska, ...) v eno upravno enoto v okviru Avstrije, sloven{~ina mora biti uvedena v {ole in urade, v Ljubljani naj bo ustanovljena univerza. `ivahno kulturno in politi~no delovanje na Slovenskem po 1848 je prekinil Bachov absolutizem 1851. Revolucionarne pridobitve so bile izgubljene in spet nastopi kulturno-politi~no mrtvilo. Bachov absolutizem je bil izrazito centralisti~ni in germanizacijski sistem, njegovi nosilci pa so bili nem{ki uradniki, imenovani Bachovi huzarji; trajal je do 1860, tedaj pa je nastopila v Avstriji ustavna doba. S tem se za~enja avstrijski parlamentarizem, ki je omogo~il tudi slovenskim predstavnikom, da so se zavzemali (sicer z malo uspeha) za slovenske nacionalno- politi~ne pravice.

Z ustavno dobo se je obnovilo `ivahnej{e kulturno in politi~no `ivljenje na Slovenskem. Nastopajo~e slovensko me{~anstvo se nacionalno, kulturno in politi~no ozave{~a v ~italnicah (t. i. ~italni{ka doba). Politi~no prevladujejo do 1868 na Slovenskem t. i. staroslovenci (voditelj J. Bleiweis), po 1868 pa t. i. mladoslovenci (voditelj sprva F. Levstik). Geslo prvih je bilo: vse za vero, dom, cesarja, geslo drugih pa: vse za narod, napredek in svobodo.
Leta 1866 je Avstrija izgubila vojni s Prusijo in Italijo. Tedaj se za~ne cepljenje slovenskega ozemlja. Bene{ki Slovenci so se plebiscitno izrekli za Italijo, pri~akujo~ od nje ve~ kot od Avstrije. Rezultat njihove odlo~itve pa je ta, da jim Italija {e po ve~ kot sto letih ne prizna niti osnovnih narodnih pravic.

Leta 1867 nastopi v Avstriji dualizem. Cesar Franc Jo`ef je popustil Mad`arom in razdelil dr`avo v dva upravna dela: Avstrijo in Ogrsko. Bistvo je v tem, da obstajata poslej dva vladajo~a naroda, medtem ko je bil prej le en vladajo~i narod - nem{ki. V avstrijskem delu so bili avstrijski Nemci, ^ehi, Slovenci, del Italijanov, primorski Hrvatje, del Poljakov; v mad`arski del pa so pri{li poleg Mad`arov Slovaki, prekmurski Slovenci, ve~ina Hrvatov in vojvodinski Srbi. Vladi sta bili dve (na Dunaju in v Budimpe{ti), a nekateri resorji so bili skupni (zunanja politika, vojska, finance). Vladar je bil Franc Jo`ef kot avstrijski cesar in kot mad`arski kralj. Naziv dr`ave je bil Avstro-Ogrska. Nacionalni boj se po dualizmu nadaljuje. Re{itev za Avstro-Ogrsko bi bila v primerno urejenem federalizmu, vendar v kaj takega niso hoteli privoliti niti nem{ki niti mad`arski hegemonisti.

Nastopu dualizma sledi na Slovenskem najbolj energi~no nacionalno gibanje v ~asu Avstro-Ogrske: tabori (1868-1871). Zvrstilo se je 18 taborov: v Ljutomeru, [empasu, v Biljani v Brdih, Sevnici, na Kalcu, v Vi`marjah pri Ljubljani, v Ormo`u, Tolminu, Se`ani, Cerknici, Kapeli, Bistrici pri Pliberku, ... Tabori so bili mno`i~na zborovanja na prostem. Organizirani so bili v vseh slovenskih pokrajinah, {e posebno pa na nacionalno ogro`enem robnem slovenskem ozemlju. Na taborih so predvsem mladoslovenski politiki (npr. V. Zarnik) nastopali z idejami o Zedinjeni Sloveniji.

Po razmahu taborskega gibanja sledi tiho zbli`anje obeh struj narodne stranke (staroslovencev in mladoslovencev), za kar se obi~ajno uporablja izraz sloga{tvo. Po letu 1872 (ustanovitev nem{kega cesarstva!) dobe tudi avstrijski Nemci dodatni zagon za gospodovanje nad nenem{kimi narodi v Avstriji. Na Slovenskem je z rasto~o industrializacijo za~elo nastopati tudi delavsko gibanje.
Leta 1884 je bogoslovni profesor A. Mahni~ (1850-1920) z verskodogmati~nega stali{~a napadel nekatere pesmi (predvsem ^loveka nikar) mladoslovenskega pesnika - duhovnika S. Gregor~i~a. Ta napad je pospe{il delitev duhov na Slovenskem. Dotlej enotna narodna stranka zdaj kon~no razpade. Leta 1890 je bilo ustanovljeno Katoli{ko politi~no dru{tvo, iz tega pa je leta 1892 iz{la Katoli{ka narodna stranka, ki v bistvu nadaljuje konservativno smer staroslovencev. Njen ~asnik je bil Slovenec, njena revija pa Dom in svet. Stranka je imela {iroko oporo v mestih, {e bolj pa na pode`elju, saj jo je podpirala takrat mo~no vplivna duhov{~ina.

Vzporedno z razvojem klerikalne stranke je potekalo oblikovanje t. i. liberalne stranke. Leta 1891 je bilo ustanovljeno Slovensko dru{tvo, iz tega pa je nastala leta 1894 Narodna napredna stranka. V bistvu je nadaljevala mladoslovensko smer. Njen vodja je bil I. Tav~ar, eden vidnih predstavnikov pa I. Hribar. Njen ~asnik je bil Slovenski narod, njena revija pa Ljubljanski Zvon. Vpliv liberalne stranke je bil nekaj ve~ji v mestih, majhen pa na pode`elju. Na svoji strani je imela precej izobra`encev.

Potem ko smo Slovenci dobili v za~etku 90. let dve organizirani me{~anski stranki, je bila leta 1896 ustanovljena v Ljubljani {e Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, ki pa je bila `al pod vplivom avstromarksizma, ki je v bistvu podpiral nem{ko politiko v Avstriji.

Kme~ka kriza je ob koncu stoletja povzro~ila obse`no izseljevanje na{ih ljudi v zahodnoevropske de`ele (najve~ v Francijo in Nem~ijo) in pa v Zdru`ene dr`ave Amerike.

Obdobje od 1900 do 1918 je bilo pri nas izredno dinami~no, polno dogajanj in prelomnih obratov, bistvenih za nacionalno usodo. Zna~ilna pojava na prehodu stoletij sta bila na Slovenskem industrializacija in izseljevanje. Na severu (Koro{ka, [tajerska) je tedaj nara{~al nem{ki nacionalno-imperialisti~ni pritisk, na Primorskem pa je nastopal italijanski iredentizem.

Leta 1908 (tedaj tudi t. i. aneksijska kriza, ko si je Avstro-Ogrska priklju~ila Bosno in Hercegovino) so bile v Ljubljani demonstracije kot odgovor na izpade Nemcev in nem{kutarjev proti Slovencem na Ptuju. Avstrijsko (t.j. nem{ko) voja{tvo je tedaj streljalo na demonstrante in ubilo Ivana Adami~a in Rudolfa Lundra. Slovensko nacionalno gibanje je dobilo svojo potrditev s prvima `rtvama, avstrijska oblast pa je ponovno potrdila, da vodi v dr`avi zgolj nem{ko politiko. Tak polo`aj je Slovence ~edalje bolj silil v protiavstrijsko usmerjenost.

Ob slovenskem narodnem vpra{anju je prihajalo v ospredje tudi jugoslovansko vpra{anje. Preporodovci so iskali re{itev slovenskega vpra{anja v zdru`itvi ju`nih Slovanov zunaj Avstrije.