Gospodje Žovneški

V 12.stoletju se sredi igre menjav različnih časov srednjeveškega sveta na prizoriščih zgodovine človeškega rodu pojavijo svobodni gospodje Žovneški. Njihova posest je sprva skromna; obsega le gradove Sovnekk (Žovnek), Scheinegg (Šenek), Osterwitz (Ojstrica) in Liebenstein v Savinjski dolini. Žovneški, v 13. stoletju poslednji staroplemiški rod na svojem območju, ne sodijo v krog mogočnih družin. Po tem, da so se obdržali vse do poznega srednjega veka, so podobni Goriškim, ki so dosegli svoj vrhunec že v prvi polovici 14. stoletja, v svoji tirolsko-goriški veji s koroškim vojvodo in českim kraljem Henrikom, v goriški liniji pa z grofom Henrikom II., medtem ko so Žovneški oz. Celjski zenit moči dosegli tik pred izumrtjem.
Herman II.

Razvoj Žovneških oz. Celjskih je mogoče razdeliti na pet obdobij. V prvem do leta 1308, gre za svobodne gospode, ki imajo vsaj od Gebharda II. svoje središče pretežno na gradu žovnek. V drugem rodbina po svoji volji prizna Habsburžane za fevdalne seniorje, kar pa je izravnano s hitrim naraščanjem njene dejanske moči. V tretjem si Žovneški, potem ko leta 1322 po Vovbrških podedujejo Celje, pridobe grofovski naslov (podeli jim ga 16. aprila 1341 cesar Ludvik Bavarski, potrdi pa 1372 cesar Karel IV. Luksenburški).


V četrtem obdobju, ki obsega "zlata leta" pod grofom Hermanom II. , se Celjani z naslonitvijo na cesarja Sigismunda Luksenburškega uveljavijo kot pomemben dejavnik evropske politike. V zadnjem se povzpno do statusa državnih knezov in postanejo tudi formalno enakopravni svojim velikim tekmecem Habsburžanom. Poslednji Celjan, knez grof Ulrik II., postane celo držvni namestnik na Češkem in Ogrskem.

V prvem obdobju svojega razvoja Žovneški še v ničemer ne izstopajo iz povprečja svojega prostora in časa: polagoma širijo svojo posest, predvsem s pridobivanjem odvetništva in fevdov cerkve, na "ženitnem trgu" pa se pojavijo ženske pripadnice rodu,


ki z zakonskimi zvezami pečatijo povezave svojih moških sorodnikov s pomembnejšimi štajerskimi ministralnimi rodovi (Ptujski, Marenberški). Gospodje iz hiše pozneje tako mogočnih knezov Celjskih morejo v tem času impresionirati kvečjemu dame iz srednje močnih grofovskih rodbin: višje zaenkrat ne morejo. Za prihodnost je izjemnega pomena zveza s koroškimi grofi Vovrbškimi (Liutpold III. Žovneški, ki je umrl 1286. leta, je bil poročen z Marjeto Vovbrško, njegov nečak Ulrik II. pa z njeno sestro Katarino), ki posedujejo Celje.
Pečat grofov Celjskih

Viteški lirik

Eden Žovneških, najverjetneje Konrad I., ki je živel v prvi polovici 13. stoletja, je bil tudi viteški lirik. Do danes so se ohranile tri njegove verzifikacije, ki sledijo zgledom klasičnega Minnesanga, a pri tem izkazujejo dokajšnjo verzificiranost. Toda Žovenški so tedaj in pozneje kljub Konradovem kovanju verzov usmerjeni predvsem k praktičnim in konkretnim rečem: že njegov oče Gebhard II. se omenja tudi kot Lemberški, kar pomeni, da se je njegova oblast razširila tudi nad ta pomembni fevd krških škofov severovzhodno od Celja, ki je tako vse bolj očitno postajalo etapni cilj ekspanzionistične politike rodu. Res je bil Ulrich Lichensteinski boljši pesnik in na turnirju v Brežah tudi boljši bojevnik kakor Konrad I., toda leta 1301 se pokaže, da so svobodni gospodje iz Savinjske doline uspešnejši v vsakdanjostni pragmatiki: Ulrik II. Žovneški za 700 mark srebra kupi od Otona Lichensteinskega (sin pesnika Ulricha) krški fevd Rogatec! Ne kultura, temveč bogastvo dela Žovneške pomembne in mogočne.