Celjski-državni knezi



Leta 1430 Habsburžani še preprečijo podelitev državnega kneštva Celjskim, toda ko jim ti vrnejo vseh 14 zastavljenih gospostev na Kranjskem in Štajerskem, Hermanova volja slavi končno zmago. Resda mogočni grof 13. oktobra 1435 umre, toda že 30. novembra naslednjega leta sta njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II. povzdignjena v državna kneza ter tako formalno povsem izenačena s Habsburškimi tekmeci. Ti tedaj že ne morejo imeti več nobene iluzije o

Novec knezov Friderika in Ulrika. Vse tri
novce hranijo v Numizmatični zbirki
Pokrajinskega muzeja Celje

Celjanih in jih morejo šteti zgolj za povzpetnike, ki so jim zrastli že čez glavo. Toliko nevarneši so zato, ker goriški grofje s svojimi velikimi posestmi postanejo več ali manj zgolj igrača v rokah svojih celjskih sorodnikov (Elizabeta, najstarejša hčerka grofa Hermana II., se poroči z grofom Henrikom IV. Goriškim, toda ta nima pravega smisla za svojemu stanu primeren življenski stil, zato otroke vzgajajo v Celju).

V zadnji fazi razvoja rodu Celjskih, v času knezov Friderika in Ulrika, se njihova moč najprej pokaže na bojnem polju: Habsburžan Friderik III. (kot vojvoda V.) po smrti mogočnega zaščitnika svojih zoprnih tekmecev, cesarja Sigismunda Luksenburškega, meni, da je prišel njegov čas in skuša izstaviti račun savinjskim povzpetnikom. V glavi prede kup mračnih načrtov, ki se izcimijo v habsburško - celjsko vojno. A ta se konča leta 1443 z enim od njegovih mnogih neuspehov: Celjski ostanejo državni knezi ter sklenejo s Habsburžani dedno pogodbo.
Novec knezov Friderika in Ulrika

Bistvo njenih določil je sledeče: če v moški liniji izumrejo Celjski, dobi vse njihove posesti v Cesarstvu habsburška hiša, če pa izumre ta, dobe novopečeni knezi vsa njihova gospostva v Istri ter delu Kranjske in Štajerske. Pomembno pa je še nekaj: vojvoda oziroma kralj Friderik V. (III.) v svojih proticeljskih nakanah in podvigih ne uživa podpore svojih sorodnikov, celo nasprotno, brat Albreht VI. mu je odkrito sovražen. Ne more se zanesti niti na albertinsko vejo svoje dinastije, kajti kralj Albreht II. (kot vojvoda peti svojega imena) je v sorodstvenih povezavah s Celjani. V azkonu Sigismunda Luksenberškega in Barbare Celjske rojena hčerka Elizabeta se je namreč poročila s pravkar omenjenim Albrehtom, ki je na ta način tudi mogel postati vladar na Ogrskem, Češkem in rimsko- nemški državi, skratka Sigismundov univerzalni naslednik. Videti je, da je bil kralj Albreht Habsburški zelo naklonjen Celjskim: v času njegove vlade je knez Ulrik nekaj časa celo bil državni namestnik na Češkem.

Toda kralj je bil že leta 1439 med krilatci božjimi in po njem so na zemlji ostali dve hčerki ter posmrtno rojeni sin Ladislav, s katerim je poslej bila povezana usoda Celjskih. Ti so v Elizabetnem sinu videli odlično priložnost, da se prikopljejo do najvišje oblasti: zato tudi niso vztrajali v sovražnostih do Habsburžana Friderka III., ki je proti učinkoviti celjski vojski pod poveljstvom Čeha Jana Vitovca doživljal neuspeh za neuspehom.

Še en novec knezov Celjskih

Višegradska krona

Najlepše perspektive so se Celjanom kazale na Ogrskem, kjer pa so bile razmere tisti čas sila zapletene. Po smrti kralja Albrehta II. so tamkajšnji velikaši kot vladarja v deželo poklicali poljskega kralja Vladislava III., ki naj bi ga kraljica Elizabeta vzela za moža, vendar ta - kot prava Celjanka - o tem po rojstvu sina (22. februarja 1440) ni hotela ničesar slišati. Ker se je tudi polastila krone (iz dobro zastraženega Višegrada jo je ponoči 21. februarja spektakularno ugrabila njena dvorna dama Helena Kottaner, ki je ta svoj podvig v spominih nadrobno popisala), je mogla bliskovito ukrepati: 15. maja 1440, torej manj kot tri mesece po rojstvu, je bil njen sin Ladislav Posmrtnik okronan za ogrskega kralja (prisego je izrekla mati). Knez Ulrik Celjski, Ladislavov mrzli stric, je med slovesno mašo nad otrokom držal krono in tako nedvoumno pokazal, kdo je veliki režiser dramatičnega dogajanja. Vse to sicer ni moglo preprečiti načrtov pristašev jagiellonskega kralja Vladislava III., ki je kljub nasprotovanju Ladislavovih podpornikov zavladal na Ogrskem, toda za prihodnost je bilo otrokovo kronanje ogromnega pomena, kajti Poljak ni doumel sporočila epohalne bitke pri Nikopolju, tj. dejstva, da Turkov ni več bilo mogoče vreči iz Evrope.


Tako se je po nekaj začetnih uspehih v novi vojni zoper Osmane 1444. leta - največ zaradi prigovarjanja papeške in bizantinske diplomacije - podal v avanturistični pohod proti sultanu ter pri Varni izgubil bitko in življenje (čeprav je - kakor pri Nikopolju pol stoletja prej - za kristjane lepo kazalo!). Poslej je bil Ladislav Posmrtnik splošno priznan za ogrksega kralja, vendar se je zastavljalo vprašanje namestništva. Ker je njegova mati, kraljica Elizabeta, umrla že leta 1442, so mogliogrski velikaši ukrepati po lastni presoji (in vsiljivcev iz Cesarstva, kakršni so se jim zdeli Celjski, niso prav nič marali): državni gubernator je postal Ivan Hunjadi, legendarni - čeprav ne vselej zmagoviti - junak iz bojev s Turki. Toda antipatija je bila očitno obojestranska: kakor ogrskim magnatom Celjani niso bili po srcu in so veliko pripomogli k temu, da se volja kralja Tvrdka II. o dedovanju bosenskega prestola s strani njegovih grofovsko-knežjih sorodnikov ni mogla uresničiti, tako tudi državni knezi Celjski niso prav nič prijazno gledali na Ogrsko, ki je bila v njihovih načrtih le ena izmed dežel, v katerih bi se mogli polastiti krone (in ogrsko krono je knez Ulrik menda že pomerjal ter ugotavljal, kako lepo se mu prilega).
Nagrobnik freisinškega škofa Hermana v celjski
opatijski cerkvi