Tudi na Češkem je bil za namestnika imenovan domačin, Jurij Podebradski. Zdelo se je, da so se Celjskim povsod izjalovili načrti za nadaljni vzpon, saj je za Ladislava Posmrtnika v tem času skrbel njegov habsburški sorodnik , kralj in pozneje cesar Friderik III. Toda knez Ulrik, ki je bil po podjetnosti v veliki poltiki pravi dedič deda Hermana, se ni vdal: leta 1452 je udaril po cesarju ter ga prisilil, da je skrb za kraljevskega otroka zaupal njemu. Celjan je Ladislava brž spravil na Dunaj, kjer se je - kot potomec Albrehta II. hitro uveljavil. Cesar Friderik namreč tamkaj ni bil priljubljen, saj je veljal za Štajerca in je bil doživljan kot tujec.
Ampak tudi novi režim ni zrasel iz domačih tal, zakaj njegova siva eminenca je bil knez Celjski. Ta je kmalu vzbudil splošen odpor in bil zato po volji Ulricha von Eytzinga, voditelja opozicije avstrijskih stanov zoper Friderika III., sramotno izgnan iz kraljevega spremstva. Toda kneza Ulrika se ni bilo mogoče tako zlahka odkrižati: kljub neuspehom mu nasprotniki niso mogli do živega. Kot nekronani gospodar avstrijske dežele je užil preveč slasti, da bi se poslej zmogel zadovoljiti z življenjem enega izmed mnogih podeželskih knezov v Cesarstvu. Toda trenutno mu je kazalo zelo slabo.
V deželah svetoštefanske krone je zoper kneza Ulrika in njegovo rodbino gubernator Ivan Hunjadi že sredi štiridestih let začel pravcato vojno. Oger je s svojimi vojščaki pritisnil tudi proti Celju, vendar je bil po hudih bojih odbit in se je moral umakniti. Gubernator, ki ni mogel zdrobiti Celjskih, se je spustil v malo premišljeno avanturo s pohodom proti Turkom, ki se je 1448. leta neslavno končal s katastrofo ogrske vojske na Kosovem polju. Ivana Hunjadija je ta polom prisilil, da je začel misliti na pomiritev s trdoživimi Celjani, ki so ga ogrožali iz zahoda ter iz Hrvaške in Slavonij, kjer se je Ulrik medtem uveljavil kot ban. Za takšen sporazum se je ogreval tudi Ulrikov tast, srbski depot Jurij Brankovič, ki je s svojo deželo obupno lovil ravnotežje med Ogrsko in Turki. Tako je navsezadnje bila sklenjena ženitna pogodba med Hunjadijevci in Brankoviči, ki je zadevala tudi Celjske: hčerka iz zakona med knezom Ulrikom in Katarino Brankovič, Elizabeta, bi morala vzeti za moža po enem dogovoru starejšega sinu ogrskega gubernatorja Ladislava, po drugem pa mlajšega, Matijo. Elizabeta je bila sicer prvo obljubljena enemu goriških grofov, toda ti so medtem že tako nazadovali, da utrjevanje povezav z njimi za knežjo dinastijo iz porečja Savinje ni bilo več zanimivo. Tako je Celjanka še kot otrok bila poslana k Hunjadijevcem, vendar je kmalu umrla.
Medtem je generacija otrok Hermana II. počasi zapuščala zgodovinsko prizorišče: cesarica Barbara, ki je po smrti soproga Sigismunda živela na Češkem, je umrla 1451. leta. Enej Silvij Piccolomini je o njej pisal kot o brezverki, obsoja pa je tudi njen sproščenejši življenski stil, ki je že bil prilagojen znamenjem renesančnega čas. Ukvarjala se je celo z alkimijo, kar je bilo za žensko tistega časa dokaj nenavadno. Njeni vnukinji, hčerki Albrehta II. in Elizabete Luksemburške, za kateri je - kakor za vnuka Ladislava Posmrtnika - nekaj časa stiskaško skrbel Habsburžan Friderik III., sta se na evropskem ``ženitnem trgu`` lepo uveljavili: starejša Ana je postala soproga saškega vojvode Viljema III., mlajša Elizabeta pa se je omožila s sposobnim poljskim kraljem Kazimirjem IV. in Elizabeto, Vladislav, je po smrti Jurija Podebradskega zavladal Češki, po smrti Matije Korvina, mlajšega sinu Ivana Hunjadija, pa tudi Ogrski. Toda to je že zgodovina največjih triumfov jagellonske dinastije.