Sečoveljske soline

Motiv iz sečoveljskih solin

"Salinaria istriana" je imela soline v Luciji, Sečovljah in Strunjanu. Sol se je dobro prodajala. Razen občinske sedmine in proste solinarske petine, so vso preostalo sol pokupile Benetke, saj je bila piranska sol po kakovosti takoj za paško. "Belo, dobro in komercialno" piransko sol pa so radi kupovali kranjski trgovci v zameno za žito, železo, platno, gradbeni material in druge stvari, ki jih mesto ni imelo.

Motiv iz sečoveljskih solin
Nič ni pomagalo omejevati pridobivanje soli ne prepovedovati gradnjo novih solin, niso zalegle niti denarne kazni ne zaplembe ladij in tovorov. Tihotapstvo soli je bilo tako dobičkonosno, pozneje celo nujno, da ga ni bilo mogoče zatreti.

Po prvi svetovni vojni so prišli za pomorstvo, solinarstvo in trgovstvo hudi časi. Sedaj so soline v Luciji že popolnoma opuščene. Sol pridelujejo le še na nekaterih delih Sečoveljskih in Strunjanskih solin.

Po pismenih virih sodeč so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Zanje je značilno povsem specifično življenje, ki se najbolj odraža v prehajanju flore in favne iz značilno kopne v izrazito obmorsko in povsem morsko. Na veliko množino soli v tleh so posebej prilagojene rastline slanuše ali halofiti, na zaostrene ekološke razmere na kopnem in v vodi pa so prilagojeni majhni kopenski vretenčarji in vodna favna.
Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov. Mednarodno podporo pa so Sečoveljskim solinam dali leta 1993, ko so jih priznali kot Ramsarsko lokaliteto, ki državo Slovenijo kot podpisnico Ramsarske konvencije zavezuje, da ščiti močvirja kot prebivališča ptic.

Rumenonogi galeb (Larus cachinnans) Lokalni ornitologi so doslej našteli kar 248 različnih vrst ptic, od teh jih nekaj manj kot 100 vrst tudi gnezdi. Med njimi so posebej zanimivi nekateri pobrežniki in močvirske ptice, med katerimi je nekaj vrst, ki v Sloveniji gnezdijo le v tem močvirju. Taki vrsti sta naprimer polojnik (Himantopus himantopus) in rumenonogi galeb (Larus cachinnans), navadno (Sterna hirundo) beločelo čigro (Sterna albifrons) ter beločelega deževnika (Charadrius alexandrinus) pa najdemo še na nekaj krajih drugod ob obali ali v SV delu Slovenije.
Rumenonogi galeb
Seveda je to le izbor najpomembnejših, torej redkih solinskih gnezdilk. Poleg tega so soline pomembna postojanka tudi za prezimovalke in preletne ptice, saj gre za eno izmed najsevernejših sredozemskih močvirij. Zimski prizori velikij jat različnih vrst severnih ptic, ki se zadržujejo na solinskih bazenih, popestrijo ornitologom še tako mrzle ali turobne meglene dneve. Številne race, gosi, prodniki in martinci ter lunji gotovo poplačajo odločitev preživeti zimski dan v solinah.
 Polojnik <i>(Himantopus himantopus)</i>
Polojnik (Himantopus himantopus)
Navadna postovka <i>(Falco tinnunculus)</i> In zakaj je na solinah toliko različnih vrst ptic? Solinski habitant predstavlja veliko vodno telo, ki ga ptice med selitvijo uporabljajo kot prenočišče in prezimovališče. Ko so v Slovenski Istri zaradi vse večje urbanizacije začeli krčiti vodna telesa, so Sečoveljske soline z leti pridobivale na pomenu. Veliko vlogo ima pri tem tudi opustitev pridobivanja soli na južni polovici solin. Solinarji so sicer prenehali z žetjem, a so še vedno vzdrževali nasipe in skrbeli za primeren vodostaj v solinskih bazenih ter tako ohranjali soliske biotope. Svoje so naredili tudi procesi naravnih sil, ki so izoblikovali množico podobnih, a dovolj različnih biotopov; te so naselile ptice z različnimi prehranjevalnimi in gnezdilnimi navadami.
Navadna postovka (Falco tinnunculus)
Morska voda, ki se po solinskih kanalih pretaka globoko v notranjost solin, prinaša v solinske bazene veliko hrane, ki jih v plitvih bazenih opuščenega dela solin ptice lahko prebirajo. Predvsem so to planktonski organizmi, drobni nevretenčarji in ribje mladice. Spomladi pa soline, ki so za ptice razširjena meja kopnega in morja, postanejo pomembno gnezdišče za mnoge vrste ptic. Zetev na solinskih poljih
Zetev na solinskih poljih
Motiv iz solin Kjub vsemu pa ptice niso posebej prilagojene za solinski prostor. Ena izmed maloštevilnih pravih, na soline prilagojenih živali, je solinski rakec (Artemia salina). Ta, komaj 11 mm velik, oranžno rdeč rakec naseljuje solinske bazene v še delujočem delu solin. Slanost se v teh bazenih zelo spreminja, saj znaša od 5 do 20%. Solinski rakec je edina vrsta nevretenčarja, ki preživi v tem ekstremnem življenskem prostoru. Preživi lahko celo v razmerah, ko je raztopljenega kisika izjemno malo. Ena od prilagoditev je tudi tvorba trajnih, zaščitenih jajc ali cist, ki omogočajo preživetje vrste ob neugodnih življenjski razmerah.
Posebnost solin so tudi slanuše ali halofiti. To so rastline iz družine metlikovk (Chenopodiaceae), ki so prilagojene za življenje v slanih tleh. Najdemo jih na robu solinskih bazenov in na brežinah solinskih kanalov. Ni jih težko prepoznati. Imajo mesnata stebla in mesnate in luskaste liste, v katerih se skrivajo zaloge vode, ter solne žleze, skozi katere izteka pribitek soli. Najlepši so halofiti konec poletja. Tedaj se halofitni travniki odenejo v rdečevijolično barvo in dajejo poseben pečat solinskemu prostoru.