RAZVOJ ŠOLSTVA V ŠENČURJU

 Pred več kot dvestodvajsetimi leti (leta 1774) je cesarica Marija Terezija izdala splošno šolsko naredbo: v vseh krajih Avstroogerskega cesarstva naj se grade osnovne ljudske šole. Šoloobvezni so vsi sedemletni otroci, ne glede na stan. Upoštevajoč to naredbo so s poučevanjem v Šenčurju začeli že okrog leta 1790. Vendar učitelj ni imel ustrezne pedagoške izobrazbe (poučevali so kar cerkovniki in organisti), zato so se večinoma učili brati.

Leta 1820 pa je v Šenčurju začela z delom javno priznana enorazredna trivialka. Ko so leta 1888 končno uspeli popraviti in dozidati šolsko stavbo, se je šola razširila v dvorazrednico. Vsak razred (prvi in drugi) je imel dva oddelka, poučevala pa sta dva učitelja in katehet. Prej je pouk potekal le dopoldne, sedaj pa je pouk v dveh učilnicah potekal celodnevno. V tistem času so imeli naslednje predmete:

kmetijski pouk (obiskovali so ga dečki ponavljalne šole),
verouk oz. krščanski nauk (poučeval ga je katehet - župnik ali kaplan),
učni jezik (večinoma branje in pisanje),
računstvo,
prirodopisni pouk,
petje.
Učni jezik je bil vedno slovenski, nemščino so od časa do časa poučevali le kot učni predmet. Šolsko leto se je začelo v začetku oktobra in končalo sredi avgusta, imeli pa so dva semestra. Leta 1894 je okrajni šolski svet na prošnjo krajevnega šolskega sveta določil, naj se šolsko leto začne sredi septembra, konča pa konec julija. Šolski uspeh je bil slab, ker je bil obisk pouka prostovoljen. Starši so otroke zaradi kmečkih del raje zadrževali doma. Malo je bilo učil, starši pa otrokom niso kupovali potrebnih potrebščin.
V zapisih se leta 1934 šola omenja kot štirirazrednica, naslednje leto pa kot petrazrednica z eno vzporednico. Tako je ostalo do druge svetovne vojne. Kaj več se o šoli v Šenčurju od začetka tega stoletja do začetka druge svetovne vojne ne ve. Nemci so namreč uničili ves arhiv šole, uničili oz. odpeljali so tudi vse knjige in celo opremo.

Med drugo svetovno vojno so v šoli poučevali nemški učitelji v nemškem jeziku, saj je bil namen Nemcev ponemčiti slovenski narod. Zadnjič je bil v šoli pouk v slovenščini 7. maja 1941, nato pa so učitelje Nemci odpeljali v Srbijo. Pouk ni potekal v šolski zgradbi, ampak v Beleharjevi hiši, v kaplaniji pa so odprli vrtec, nemški seveda. Obisk vrtca je bil zelo slab. Nemški učitelji so imeli do otrok ponižujoč odnos, zato je obisk konstantno upadal, tisti, ki so šolo še obiskovali, pa se niso hoteli učiti.

Po vojni se je slovenski pouk začel z vrnitvijo zadnjega šolskega upravitelja Rada Repeta in njegove žene Cecilije. Prve učne ure v slovenščini so se odvijale od 11. junija 1945 do 31. julija 1945. Učenci so imeli pouk slovenskega jezika, računstva in zgodovine NOB. V decembru leta 1945 so na šoli organizirali strokovne nadaljevalne tečaje za vajence. Namenjeni so bili mladim ljudem, katerim je šolanje prekinila vojna. Tečaji so se odvijali iz lesne, kovinarske, oblačilne in živilske stroke.
Z rednim poukom v slovenščini so začeli v šolskem letu 1945/46. Na šoli je bilo pet oddelkov, šolanje pa je potekalo šest let. Poučevali so naslednje predmete:

slovenski jezik,
prirodopisje,
zemljepis,
zgodovina,
računstvo in geometrija,
petje.
Takoj po vojni je domači župnik na šoli poučeval tudi verouk kot fakultativni predmet. Kmalu pa se je tem predmetom priključila še srbo-hrvaščina. Šola se je kljub slabim prostorskim razmeram prizadevala za svoj napredek. Tako so že dve leti po vojni za učence organizirali izlet za zaključek leta. Istega leta je na šoli začel delovati Podmladek rdečega križa. Le-ta je aktivno skrbel za zdravje in higieno otrok in celo ostalih članov njihovih družin ter ostalih krajanov. V šoli so postavili šolsko lekarno (pripomočki za prvo pomoč) in organizirali zdravstvene preglede za učence in učitelje. Poleg Podmladka rdečega križa so na šoli začeli delovati tudi drugi krožki. Med njimi so bili najbolj uspešni športni krožek, šahovski krožek, pevski krožek in prometni krožek. Spomladi leta 1949 so poskrbeli tudi za šolsko prehrano otrok. Učenci so dnevno dobivali topel obrok. Šolska kuhinja se je financirala s prostovoljnimi prispevki.
V začetku šestdesetih let je prostorska stiska postajala vse večja. Naraščalo je število otrok, zato se je v šolskem letu 1960/61 šola razvila v normalno osemletko. To pomeni, da je bilo na šoli vseh osem razredov in to brez kombiniranih oddelkov. Pouk pa je že prej potekal v dveh izmenah. Zadnji dve leti pred dograditvijo nove, moderne šole je zaradi prostorske stiske pouk potekal kar v štirih stavbah. Prvič so se učenci posedli v klopi nove šole v šolskem letu 1964/65. Istega leta je bila k OŠ Šenčur kot njena podružnica priključena osnovna šola Voklo. A kljub novi šoli je pouk še vedno potekal v dveh izmenah. Zaradi potreb v vasi so v novi šoli odprli en oddelek vrtca in en oddelek podaljšanega bivanja. V oddelku podaljšanega bivanja so bili učenci, ko niso imeli pouka (odvisno od izmene), obiskovanje pa ni bilo obvezno. Kmalu sta nastala dva oddelka podaljšanega bivanja, en oddelek za učence nižjih razredov in en za učence višjih razredov. Iz tega naj bi se razvila celodnevna šola, a zaradi pomanjkanja prostora in kadrov do tega nikoli ni prišlo.
V pomladnih mesecih leta 1968 so na šoli prvič organizirali malo šolo. Trajala je tri mesece. V mali šoli so se otroci pripravljali na vstop v prvi razred, bogatili so si besedni zaklad in si pridobivali potrebne navade.
V šolskem letu 1969/70 so poskusno uvedli petdnevni delovni teden, prej je pouk potekal tudi v sobotah. A v prvem letu sobote še niso bile povsem proste, saj so bili ta dan športni dnevi in krožki. Petdnevni delovni teden so ohranili tudi v naslednjih letih, saj je to prineslo vidne uspehe. Šolski uspeh se je izboljšal, odsotnosti pa je bilo manj.
Naslednje leto so namesto dvoizmenskega pouka začeli z enoinpolizmenskim, saj je šola z novim prizidkom pridobila kar nekaj novih učilnic. Učenci od prvega do četrtega razreda so imeli pouk še vedno v dveh izmenah, učenci višjih razredov pa so imeli pouk le še dopoldan.
V začetku osemdesetih let se je začela uvajati individualizacija pouka in diferenciacija dela glede na psihofizične lastnosti učencev. Do tega je prišlo pri pouku in tudi izven njega. Uvedli so dopolnilni pouk za tiste učence, ki so imeli pri posameznih predmetih težave, in dodatni pouk za tiste, ki so brez težav osvojili zahtevano snov. To je prineslo vidne rezultate.
V itstem obdobju so začeli z organizacijo šole v naravi. Učenci četrtega razreda so imeli en teden smučanja (na smučišče so se dnevno vozili), učenci petega razreda pa so imeli v kranjskem zimskem bazenu vsak teden dve uri plavanja v obliki tečaja. Poleti leta 1986 so prvič organizirali pravo poletno šolo v naravi za učence tretjega razreda.

Največja sprememba v zadnjem obdobju je bila uvedba trimestrov namesto četrtletij in nov razpored počitnic Tako imajo učenci na približno dva meseca pouka en teden počitnic. V bodoče pa se šoli obeta nova prostorska pridobitev. Ko se bo vrtec preselil v novo stavbo (graditi so jo začeli letos), bo šola pridobila dve učilnici. Šola pa je pridobila tudi novo podružnico. V letošnjem letu se je k OŠ Šenčur kot njena podružnica priključila osnovna šola Olševek.

Sliki učitelskega zbora


Kazalo