Slovo od mladosti

Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dokaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, da vest èisto, dobro d’janje
svet zaniè’vati se je zagovoril,
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Zbe¾ale ste, ko se je dan zazoril.
Modrost, praviènost, uèenost, device
brez dot ¾al’vati videl sem samice.

Sem videl, da svoj èoln po sapi sreèe,
komur sovra¾na je, zastonj obraèa,
kak’ veter nje nasproti temu vleèe,
kogar v zibéli vid’la je beraèa,
da le petica dá ime sloveèe,
da èlovek toliko velja, kar plaèa.
Sem videl èislati le to med nami,
kar um slepi z golj’fijami, le¾ámi.

Te videt’, grje videti napake,
je v srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vendar misli take
si kmalu iz srcá spodi in glave,
gradóve svetle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pu¹èave,
povsod vesele luèice pri¾iga
ji up golj’fivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode
odnesel to, kar misli so stvarile,
pozabi koj nesreè prestanih ¹kode
in ran, ki so se komaj zacelile,
dokler, da smo brez dna polnili sode,
’zuèe nas v starjih letih èasov sile.
Zato, mladost, po tvoji temni zarji
srcé zdih’valo bo mi, Bog te obvarji!