Glosa

          Slep je, kdor se s petjem ukvarja,
          Kranjec moj mu osle ka¾e;
          pevcu vedno sreèa la¾e,
          on ¾ivi, umrje brez d’narja.

Le zaèniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovid’ja v Pontu tare;
drugih pevcev zgodbe beri:
nam sprièuje Alighieri,
káko sreèa pevce udarja;
nam sprièujeta pisarja
Luzijáde, Don Kihota,
káko¹na Parnasa pota, —
slep je, kdor se s petjem ukvarja.

Kaj Petrarkov, kaj nam Tassov
treba pevcev je prijetnih?
Sli¹im od butic neukretnih
pra¹at’ zdanjih, prednjih èasov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesmi, ki pojo Matja¾e,
boje krog hrva¹ke stra¾e,
mar, kar pevec pel Ilir’je,
mar śÈebel’ceŚ roji ¹tirje,
Kranjec moj mu osle ka¾e.

Lani je slepar staríno
¹e prodajal, nosil ¹katle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si gra¹èino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
¹e naprej se pot mu ka¾e,
naj si s tinto prste ma¾e,
naj ljubezen si obeta
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreèa la¾e.

Vendar peti on ne jenja;
grab’te d’narje vkup gotove,
kupovájte si gradóve,
v njih ¾ivíte brez trpljenja!
Kóder se nebó razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina èista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvom brez te¾ave
on ¾ivi, umrje brez d’narja.

 [Doktor]  [Galerija]  [Kazalo]  [Naslednje kazalo]  [Nazaj]  [Naprej]