Zgubljena vera

Nebe¹ko sijejo oèi,
ko so sijale prej¹nje dni.

Rdeèa lica zorno ¹e
cvetejo, ko so pred cvetle.

Se usta smejajo ko pred,
sladkost ni manj¹a ’z njih besed.

Otemnil ni ga èasa beg,
niè manj ni bel prs tvojih sneg.

®ivot je tak, roké, nogé
so, kakor¹ne so pred bilé.

Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakor¹na je pred bilá.

Al’ ver’vat’ v tebe moè mi ni,
kakor sem ver’val prej¹nje dni.

Le sveta, èista glorija,
ki vera dá jo, je pre¹la.

En sam pogled je vzel jo preè,
nazaj ne bo je nikdar veè.

Ak’ bi ¾ivela vékomej,
kar si mi b’la, ne bo¹ naprej.

Srcé je moje biló oltar,
pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar.