Da ne smem, si ukazala,
belih rok se dotaknit’;
zved’la, deklica si zala,
káko znam pokoren bit’.
Da ne smem, si ukazala,
od ljubezni govorít’;
zved’la, deklica si zala,
káko znam pokoren bit’.
Moram da, si ukazala,
hojo k tebi opustit’;
zved’la, deklica si zala,
káko znam pokoren bit’.
Moram da, si ukazala,
tebe se povsod ognít’;
zved’la, deklica si zala,
káko znam pokoren bit’.
Zraven si mi ukazala,
da te moram pozabít’;
bogal, deklica bi zala,
ak’ bi moglo se zgodit’.
Al’ srce mi drugo ustvari,
al’ poèakaj, da to bit’
v prsih neha, — Bog te obvari!
pred ni moè te pozabít’.
|