Strunam

Kak’ bledi mi moje lice,
kak’ umira luè oèi,
kak’ teko iz njih solzíce,
ki ljubezen jih rodi;

od ¾eljá kako zdihuje,
po nji hrepeni srcé,
kak’ mu je veselje tuje,
kak’ od sreèe niè ne ve;

kak’ s seboj me vedno vleèe,
koder hodi, njen obraz,
kak’ oblièje nje cveteèe
v srcu nosim vsaki èas;

in kak’ ve, ki bi nje hvalo
rade pele zanaprej,
ak’ se ne usmili kmalo,
mor’te utihnit’ vekomej!

Te in take ve nosite
to¾be, strune, tje do nje,
ako mor’te, omeèite
neusmiljeno srce!