Solda¹ka

Oèetov dom, ti ná slovo!
Kdor ni za boljo rabo,
naj var’je dom in babo,
al’ v ¹olah beli si glavó!
Junaka vabi boj, ne bo
se trudil on s peresom
in ne z drevesom.

Uèeni stan je zaniè’van,
skrbi in hude leta
moré uboz’ga kmeta;
najprvi stan solda¹ki stan:
soldat ¾iví vesel v en dan;
saj cesar dá pol hleba
in kar je treba.

Doma povsod, doma nikir,
obhodi dosti sveta,
zavolj njega dekleta,
¾eníce ímajo prepir,
in kadar zapusti kvartir,
si marsik’tera ’z hi¹e
solzíce bri¹e.

Le eni ljubici je zvest,
ti ljub’ci èast se pravi,
ta gre z njim v boj krvavi,
ga spremi èez gore brez cest
in èez ozidje trdnih mest,
kjer smrt juna¹ke brate
povabi v svate.

Saj vem, da mora vsak umret’
in iti vsak k pokoju,
na post’lji ali v boju,
potrta starost, mladi cvet. —
Pet èevljev merim, palcev pet,
veselo èem ¾iveti,
juna¹ko — umreti! —