Sila spomina

Marsikdaj se govorica ti zme¹a,
ko me zagleda¹ med drug’mi ljudmi,
marsikdaj tvoje oko me pogre¹a,
i¹èe¹ okoli me s pla¹nim’ oèmi.

Veèkrat, ko utrujena praznega hrupa,
v misli zamaknjena sama sedi¹,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari èas skoraj nazaj si ¾eli¹.

Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreèe v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreèe sem pel.

Sama sodíla si pred me nemilo,
sama me zmerom ¹e sodi¹ ostró;
pravijo vendar, da slabo plaèilo,
kdor me pri tebi zato¾i, dobó.

Trdna med nama vzdiguje se stena,
’z brezna globoc’ga do strmih nebes;
vendar ne udr¾a ¾elj skrivnih plamena,
da bi ne mogel on ¹vigniti èez.

Ne pozabiti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srcé;
v mislih ti niso, al’ mene po sili
pomnila bo¹ ti do zadnjega dne.