Pro¹nja

Obe¹ajo glavíce,
ni ro¾am mar cvetet’;
molèijo v gozdu ptice,
ne ljubi se jim pet’.

Ne letajo èebele,
krog cvetja ne ¹umé;
c’lo ribice vesele
se klavrno dr¾é.

®aluje vsaka ¾iva
stvar, draga deklica,
ak’ dalje sonca skriva
se luè rumenega.

Veè ro¾ ne rase v polji,
veè nima ptièev hrib,
èebel veè kraj najbolji,
veè nima voda rib,

ko misli jaz, ki spijo
v ljubeznjenih sanjah,
ki si na dan ¾elijo
zleteti v pesmicah.

Al’ repetnic razpeti
pred nimajo moèi,
da tvojih jim zasveti
nebe¹ka luè oèi.

Ak’ hoèe¹, da jih sence
pomoril mraz ne bo;
ak’ hoèe¹, med Slovence
da tvojo èast nesó,

vsaj name se oziraj,
ak’ noèe¹ me ljubit’;
oèi mi vsaj odpiraj,
mi gledat’ daj njih svit!