Mornar

Pri Bogu sem obljubil,
da pred bom du¹o zgubil,
ko nehal te ljubit’.
Si z desno v desno segla,
pri Bogu si prisegla,
mi vedno zvesta bit’.

Morjá ¹iroka cesta
peljala me je v mesta,
kjer lepe deklice.
Obrazov njih lepota,
sneg beli njih ¾ivota
zmotila nista me.

Spet so se jadra bela
od ju¾nih sap napela,
prinesla me nazaj.
Dekleta moj’ga ¾eno
sem na¹el poroèeno, —
prestal, sam Bog ve kaj!

Le jadra spet napnímo,
valovom se zroèímo,
kak’ je èistó morjé!
Kaj njemu upat’ smemo,
mornarji dobro vemo;
dekletom kaj, — kdo ve?

Ne stra¹i moè viharja,
ne grom valov mornarja,
se smrti ne boji.
Spomim v potopu mine,
ljubezni boleèine
vsak dan spet o¾ivi.

Po morju barka plava,
nezvesta, bodi zdrava,
sto tebi sreè ¾elím!
Po zemlji sreèno hodi;
moj up je ¹el po vodi,
le jadrajmo za njim!—