Vodniki: KiS, SPP, VPPS, TS, SS Zemljevidi: KARG, STiK, KAR |
Kdo ga ne pozna, nespornega gospodarja srednje gorenjske ravnine! Tako je ¹pièast, da je zbodel ¾e Valvasorja: Storschez ein Berg, so oberhalb Crainburg gantz allein ligt, klimmt aus den Massen hoch und spitzig empor, als wollte er die Wolcken durchstechen. (Gora Stor¾ec le¾i nad Kranjem èisto sama in se vzpenja iz (podno¾nih) gmot tako visoko in ¹pièasto kvi¹ku, kot bi hotela oblake predreti.)
Valvasor je pravilno zapisal, Stor¾ec. To ime najdemo tudi v Ljudski geografiji R. Badjure in na imenoslovno neprekosljivem zemljevidu Karavanke, Kamni¹ke Alpe in sose¹èina iz leta 1954, ki ka¾e na tenak prisluh domaèinom in njihovi govorici. Zlasti Tr¾ièani, ki gledajo na gorenjskega suverena kot na svojo goro, iz èistega lokalpatriotskega ponosa sploh ne reèejo drugaèe. Prav imajo! Naj prepad med pristnim izvirom in knji¾no sloven¹èino premo¹èajo tisti, ki so ga izkopali! (®al smo vsi ne-Tr¾ièani vanj padli: uradno je obveljal pome¹èanjeni Stor¾iè.)
V zemljepisnem oziru je Stor¾iè prvak zahodne skupine Kamni¹ko-Savinjskih Alp, podobno kot je Raduha na èelu vzhodne. Svoje pomembnosti se zaveda in jo razkazuje. Prikrojil si je Cezarjev rek: Raj¹i prvi v podskupini kot drugi v osrednji verigi!
Tr¾ièani so vanj naravnost zaljubljeni.
©e leta 1932 je Mirko Kajzelj napisal v NA: Izrazitih sten nima. Tr¾ièani pa so pretaknili
vse grape in robove, na vsako skalo zaèrtali smer - kaj eno, pet! - odkrili VI. stopnjo in kot demanti Kajzelju s
ponosom izdali svoj alpinistièni vodnik STOR®IÈ (iz¹el v Tr¾ièu 1985, avtor Iztok Tomazin).
Od vsega tega bogastva pride za nas - za spremembo, èe smo obhodili ¾e vse ne¹tete markirane poti - v po¹tev
Kramarjeva smer (spet Tr¾ièan, predvojni!), ki pelje po sredi stene mimo Bivaka v Stor¾ièu (1750 m, seveda je
tr¾i¹ki, velik pa kot majhna hi¹a!) in izstopi po osrednji grapi naravnost med oba vrhova (od katerih je levi pravi).
Morda dve mesti mejita na III. stopnjo, eno pod bivakom (zato bivak, ki èepi sredi stene, ni kar tako dostopen za ¹iroki obisk)
in eno nad njim, drugaèe pa je plezanja v tej smeri celo premalo. Ampak veselo je vseeno. Èe se vam ponudi prilika, to se pravi,
èe vas povabi kak Tr¾ièan, jo kar zagrabite.
Izmed markiranih poti bi po svojih sku¹njah kot najmoènej¹o priporoèil vzpon skozi ®relo in povratek èez ©karjev rob k Domu pod Stor¾ièem. S tem pa nikakor ne jemljem veljave katerikoli drugi poti. Stor¾iè ima tako lego, da je uspeh z vseh strani zajamèen. Malo manj razburljivo utegne biti le dolgo ubijanje po podno¾ju nekje nad Gorièami ali Trstenikom, ali nekoliko razvleèen pristop po dolini Reke (Stor¾i¹kega potoka) nad Kanonirjem. Toda ko dose¾emo zgornjo polovico, se ¾e svita Pre¹ernova unstranska glorija in udje se nalijejo z Vodnikovo lahkotno breztelesnostjo, kak poskoèen verz pa pristavi ¹e Tr¾ièan Marjan Perko, recimo,
Oj Stor¾iè je na¹e kraljestvo, domovina,
v srcu ¾ari¹ kakor biser, planina.
Videl sem enkrat ta kraj,
¾elim si ga veèno nazaj, planinski raj.
Stor¾iè od zadaj, z grebena Koro¹kih Bab nad Jezerskim. (Foto: Stanko Klinar)
Pogled na zasne¾eni Sto¾iè (Foto: Marina Galjot)