Planjáva, 2394m
Kamni¹ko-Savinjske Alpe, osrednji del

• (Kamnik-) Kamni¹ka Bistrica, 601 m
• Solèava, 642 m
• Luèe, 522 m

• Dom v Kamni¹ki Bistrici, 601 m, po cesti iz Kamnika 13 km
• Kamni¹ka koèa na Kamni¹kem sedlu, 1864 m,
  od Doma v Kamni¹ki Bistrici 3.30 h, LM (od konca ceste na Jermanci 2.30 h);
  od Frischaufovega doma na Okre¹lju 2 h, ZM
• Frischaufov dom na Okre¹lju, 1396 m, iz Solèave v Logarsko dolino, od konca ceste 1.15 h, LM
• Kocbekov dom na Koro¹ici, 1808 m,
  iz Kamni¹ke Bistrice èez Presedljaj 5 h, LM;
  iz Luè ali Solèave do Rogovilca in v Robanov kot, od konca ceste po SPP 3 h, ZM;
  iz Luè v Podvolovljek in Luèko Belo, od konca ceste èez Stare stale 2.30 h, LM;
  iz Luè mirno Planin¹ka na Ravne (16 km), naprej ¹e 2:30 h, LM

• a) Od Kamni¹ke koèe èez Sukavnik 2 h, ZM
• b) Od Kocbekovega doma na Koro¹ici èez Britofe 2 h, LM; èez ©karje in Luèko Babo 2.30 h, LM

Vodniki: KiS, SPP, VPPS, TS, NA, KB, VNS, LOMAP Zemljevidi: KiSOP, GR, KiS

Najbolj, presunljiv pogled na Planjávo je z ljubljanske Miklo¹ièeve ceste, ko hitimo iz slu¾be na vlak ali avtobus. Jasnega zimskega dne plava èista in devi¹ko bela na severnem obzorju. Iz èrnega, gomazeèega, zastrupljenega ljubljanskega nasprotja je videti kot sanjska prikazen, kot angora zajèek mehkih valovitih oblin, da bi jo poèohal za u¹esi in pobo¾al po hrbtu. Brez nje bi Ljubljana izgubila nekaj svoje te¾e. Resnièno, ko bi bila Ljubljana v Tibetu, bi bila Planjava njena sveta gora.

Tudi tako romajo k njel cele mno¾ice. œVélika cestaŒ dr¾i iz Kamni¹ke Bistrice èez Sedlo in Sukavnik. Veliko jih pride s Koro¹ice èez Britofe ali èez Luèko Babo. Izbranci pa poznajo tudi nemarkirano pot skozi rezervat Repov kot, ki seveda uradno ni rezervat; èeprav so nabriti lovci in botaniki iz njega to naredili. Posreèilo se jim je prikriti po¾eljivim oèem to oazo miru na samem pragu civilizacije, tako rekoè za prvim vogalom. Neverjetno, toda resnièno.

Planjava ima nekaj oblik, po katerih je zelo privlaèna. Ne le da je visoka, nemara je tudi najbolj zajetna gmota v svojem pogorju, gotovo pa ima od vseh gora najvi¹jo steno. Ta pada kot zastor proti Logarski dolini in je nepogre¹ljiv del dolinskega sklepa. Po vi¹ini (1100 m) jo primerjajo s Triglavsko severno steno, za katero zaostaja le borih 100 m. V njej se najdejo smeri vseh te¾avnosti, in vsaj ena med njimi, œGlava PlanjaveŒ , je po jugovski zagnanosti mladega Marka Dularja pomagala soustvarjati slovensko alpinistièno zgodovino.

V primeri s severno steno se zdi zahodna, ki se dviga nad Kamni¹kim sedlom, komaj kaj veè kot plezalni vrtec, kot ji pravijo. Vendar ta ocena ne dr¾i. Èetudi je zares œplezalskiŒ samo strmi spodnji del, pa je v celoti stena visoka dobrih 400 m! To pa je ¾e malo preveè za plezalni vrtec. In kar je posebej pripravno: v njej kar mrgoli œlu¹tkanihŒ smeri, ki se ponujajo kot alternative markirani poti èez Sukavnik. Recimo severozahodni greben, ki skoraj ne presega II. stopnje - eno samo sonèno u¾ivanje! ©e la¾ja in niè manj sonèna je smer prvopristopnikov izpred prve vojne: ko gledamo s Sedla ali od Brane tisto nakazano po¹evno poè sredi ogromnih navpiènih plo¹è (èe ne kar trebuhov), si niti s kancem pameti ne bi upali verjeti, da je to v resnici skoraj hodna polica. Nekaj podobnega je z Brin¹kovim kaminom (tudi izpred prve vojne), le da gre ta navpik med plo¹èami kvi¹ku; tako je stlaèen v temaèen kot, da od spodaj z nekaj fantazije vidimo le navpièno tenko èrto, ki pa se od blizu izka¾e za èudovit gvozden kamin z bogatimi oprimki, in tako naravnano skalo, da nas tu pa tam materinsko prime pod zadnjo plat, potem pa se iz tega varnega naroèja poka¹ljamo na vso vertikalo. Le vstop v kamin je nekoliko œzabeljenŒ. Toda nad kaminom se svet takoj polo¾i in do vrha nas èaka samo ¹e plezalsko pohajkovanje. (Toda kot smo zmenjeni: na vrvi sku¹enega alpinista.). Rekli smo do vrha. Mi¹ljen je prvi (zahodni), ki pa je hkrati glavni. Nanj pridejo le plezalci iz zahodne stene, ki se potem potrudijo po veznem grebenu na drugi (vzhodni) vrh, ki je dva metra ni¾ji. Markirana pot pripelje le na tega in vsi œspodobniŒ planinci obtièijo na njem, misleè; da so na glavnem, ker jim vodnik servira njegovo vi¹ino. Toda meter gor ali dol, tudi na tem vrhu ni nihèe prav za niè prikraj¹an.

Èe je bila Planjavi ¾e odreèena matterhornska postava, pa je vsaj ¹e en prizor gotovo vreden veè kot samo povpreènega spomina. Ko se na veèer ozremo z Okre¹lja gor na Sedlo in v zahodno èelo na¹e gore, kjer v vrtoglavi tisoèmetrski vi¹ini vrh sten umira zadnje sonce, tedaj, bi rekel Kugy, se sonèni prameni nad temaèno globeljo oglasijo kot strune in ves svet pod nebesnim obokom se napolni s èude¾no nesli¹no glasbo.

Zahodna stena Planjave nad Kamni¹kim sedlom (levo), velièasten prizor v zimskem popoldanskem soncu. (Foto: Miran Hladnik)

Planjava levo nad Kamni¹kim sedlom. (Foto: Marina Galjot)

Kaj pomenijo kratice? 
Te zanima kaj veè o delu? 
Zadnja sprememba: 17. februar 1997.
Stran pripravila: Marina Galjot.       Pripombe dobrodo¹le.