Avtor: Klemen Bajec
Ljubljana, september 1996
Med matematiki tistega časa in pozneje, je bilo tudi kar nekaj matematikov slovenskega rodu. Nekaj najpomembnejših je predstavljenih v tem seminarju.
Natančen čas in kraj njegovega rojstva nista znana. Šolal se je po samostanih, verjetno je bil menih, študiral je tudi pri znanem Teodoriku v Chartresu, kjer je tedaj delovala najnaprednejša šola v Evropi. Tu je študiral jezike in filozofijo, nato se je preusmeril še v Španijo in se tam izpopolnil v matematiki in astronomiji. Veliko je tudi potoval po Evropi in Aziji. Nekaj časa je delal v prevajalski delavnici v Toledu (Toledo je kraj v Španiji, kjer je obstajala velika arabska knjižnica, ki so jo zasegli Goti ob osvojitvi mesta), nato pa v prevajalski skupini Petrusa Venerabilisa v Leonu. Iz naslova sholasticus sklepamo, da je tudi poučeval. Kdaj in kje je Herman končal svoje plodno življeneje, ni znano. Njegova dela so bili sprva rokopisi, ki so jih širili s prepisi, tiskajo pa jih od 15. stoletja dalje.
Zanesljive podatke s časovno opredelitvijo imamo o Hermanu le za leta od 1138 do 1144. Leta 1138 je iz arabščine prevedel astrološki spis judovskega avtorja Saula ben Bišra Liber sextus astronomiae (Šesta knjiga astronomije). Leta 1140 je prevedel delo Abu Maašara Introductorium in astronomian (Uvod v astronomijo). V tem času je prevedel v latinščino tudi astronomske tablice Mohameda al Khwarizmija in iz arabščine Evklidove Elemente geometrije. Leta 1141 je Petrus Venerabilis, znameniti opat samostana v Clunyju, sestavil v Leonu delovno skupino za prevajanje korana v latinščino. K sodelovanju je pritegnil tudi Hermana, ki se je tedaj ob reki Eber ukvarjal z astrologijo.
Najbolj znano Hermanovo prevodno delo je nastalo leta 1143, to je Ptolomejev Planispherium, ki se je ohranil le po tem prevodu. Herman naj bi prevedel tudi Ptolomejeve astronomske tablice in še nekatere druge prevode, ki so se pa verjetno izgubili (poznamo jih le po naslovih). Istega leta je izšla tudi Hermanova originalna filozofska razprava De essentis (O bistvih), ki jo je Herman posvetil prijatelju Robertu (Robert Ketrensisom ali Robert iz Chestra). V njej razpravlja o petih Aristotelovih kategorijah.
Opravljal je številne pomembne funkcije, med drugim je bil tudi rektor šole pri cerkvi svetega Štefana na Dunaju, kjer je uvedel modernejši način pouka latinščine. V letu 1470 je bil dekan artistične fakultete, nato pa še rektor univerze.
Izredno pomembna je bila tudi njegova funkcija superintendenta univerze. Perger je bil v zelo dobrih odnosih s cesarskim dvorom in je zato skrbel za stike med vlado in univerzo. Nadzoroval je uporabo univerzitetnih štipendij (plač) in skrbel za ohranitev univerzitetnih privilegijev. Leta 1490 je imel že tolikšen ugled, da je bilo vodstvo univerze popolnoma v njegovih rokah.
Pergerjeva funkcija superintendenta je trajala do leta 1501, kmalu za tem pa je umrl (okrog leta 1502).
Znanje latinščine in grščine mu je omogočilo študij klasičnih avtorjev, k njegovemu enciklopedičnemu znanju pa je sodilo tudi obvladovanje matematike in astronomije. Na Dunaju je študiral matematiko in je sodil v ožji krog učencev slovitega matematika, astronoma in zdravnika G. Tannstetterja. Leta 1516 je dosegel artistično licenco in je začel poučevati matematiko na dunajski univerzi, kjer je deloval vse do smrti. Za matematiko se je lotil še študija medicine in je doktoriral leta 1530. Leta 1549 pa je postal tudi rektor dunajske univerze, ki je prav takrat dosegla svoj kvalitetni vrh. Bil je eden najuglednejših dunajskih zdravnikov tistega časa. Pisal je predvsem v latinščini, nekatera dela pa je izdal tudi v nemščini, da bi jih lahko bralo čimveč ljudi. V zvezdoznanstvu se je odlikoval tudi kot konstruktor astronomskih inštrumentov.
Perlah sodi med humanistične razumnike slovenskega rodu in zaradi njegovega znanja matematike in medicine ga nekateri imenujejo slovenski Evklid in Hipokrat.
Njegovo življenjsko delo je izdelava zemljevida Kranjske v velikem merilu. Z intenzivnim delom pri tem projektu je začel leta 1734, ko mu je bilo 43 let. Ko je zbiral za izdelavo zemljevida potrebne podatke, je mnogo potoval, zapisoval slovenska in nemška krajevna imena itd. Leta 1744 je izdal dvanajstlistni zemljevid v merilu 1 : 111 000, ki ga je po pomenu prerasel šele Kozlejev zemljevid slovenske dežele, ki je nastal stodvajset let pozneje.
Kot matematik je Florjančič pisal o računskih operacijah, o kvadraturi kroga, pripravil je geometrijski priročnik ter bil s svojim zanimanjem in širjenjem logaritmov predhodnik Jurija Vege. Matematično znanje je praktično uporabljal predvsem v astronomiji in zemljemerstvu.
Matematično znanje je Hallersteinu služilo predvsem kot osnova za kartografsko in astronomsko delo. Sodeloval je pri pripravi velikega atlasa Kitajske in za ta namen izračunal iz davčnih listin število prebivalcev kitajskega cesarstva: 198 213 713.
Največji del njegovega znanstvenega dela je prešel v kitajsko kulturno zgodovino. Tako so Kitajci posvojili tudi znanstvenikovo osebnost in ga poimenovali Lieou Song K`iao Hien.
Jurij Vega se je rodil 23. marca 1754 v revni kmečki družini Vehovec v Zagorici v zasavskem hribovju. V srednjo šolo je prišel k jezuitom, licej pa je obiskoval prav tako v Ljubljani. Diplomiral je leta 1775 in se zaposlil kot inženir za rečno plovbo. Tu je delal do leta 1780. Ker za nadarjenega in ambicioznega mladeniča v tej službi ni bilo dovolj možnosti za napredovanje, se je Vega na Dunaju zapisal k vojakom. Kot topničarski častnik je v mirnih časih poučeval matematiko, vojne čase pa je preživel na evropskih bojiščih. Z matematičnim in tehničnim znanjem ter izredno osebno hrabrostjo je opravil vrsto izrednih dejanj in prejel najvišje vojaško odlikovanje, kasneje pa še baronski naslov in podpolkovniški čin. 26. septembra 1802 so njegovo truplo našli v Donavi in okoliščine njegove smrti še do danes niso pojasnjene.
Vego kot matematika najbolj poznamo kot avtorja njegovih logaritmov, s katerimi so računali širom po svetu v znanosti, šolstvu in vsakdanjem življenju vse do množične uporabe elektronskih računalnikov. Kot profesor matematike na šoli za topničarske častnike je napisal matematična in fizikalna učbenika. Posebno pomembno je bilo tudi delo o balistiki, s katerim je Vega leta 1787 postal eden izmed utemeljiteljev tega področja na znanstveni podlagi. Poleg učbenikov je Vega napisal še več razprav, med katerimi so še posebej pomembne tiste, v katerih se zavzema za enoten metrsko-kilogramski merski sistem. Tedaj je na tem področju vladala velika zmeda in šele tri generacije pozneje so ta sistem poenotili.
Resnično epohalno delo pa je Vega opravil na področju logaritmov. Svoj prvi logaritmovnik je izdal leta 1783 in je bil hitro razprodan. Leta 1793 je izdal mali, na sedem decimalk izračunani priročnik, namenjen predvsem za šolsko rabo, leta 1794 pa veliki, na deset decimalk izračunani priročnik, namenjen tudi za najzahtevnejše znanstvene izračune. Logaritemske tablice za splošno rabo pa je izdal leta 1797. Za računanje logaritmov je razvil novo enačbo, izvedel pa jo je z organiziranjem skupinskega dela med običajnimi zatišji na bojiščih. Vegi so njegovi logaritmi prinesli svetovno slavo, ne pa tudi osebne sreče.