Prva ljubezen

®e miru srènemu nevarne leta,
mladósti leta so slovo jemale;
domaèe sem lepé poznal dekleta,
de¾el sem tujih videl hèere zale;
bila srcá ni próstost men odvzeta,
¾e so prevzetne misli mi vstajále,
da mal al niè ljubezen ne opravi
pri temu, ki se trdno v bran ji stavi.

Pri¹la lepote rajske je devica,
da videl bi ne bil podobe njene!
Rdeèi zor osramoté nje lica
in nje oèi nebe¹kih zvezd plamene,
nikdar veè zdrav ne bo, ki ga pu¹èica
pogleda bistrega v srcé zadene.
Kdo znal popisat ust bi ljubeznivost,
nedol¾nih prs snegá kdo zapeljivost!

Namest iskat zavetje v trumi gosti,
ki nji podobna stala je pred mano,
ki je od nje na zadnji petek v posti
Petrarkovo biló srcé u¾gano,
pogleda njenga u¾ival sem sladkosti,
dokler da je srce dobilo rano,
ki peèe noè in dan me brez hladila,
ki ni dobiti ji nikjer zdravila.

Ne omeèé je lica obledene,
ne pesmi ¾alostnih glasovi mili
in ne oèi, od spanja zapu¹èene,
solzé ne, ki teko iz njih po sili.
Veselje, mir zbe¾ala sta od mene,
obup topi srce, ker se ne usmili.
Takó, kdor misli trdno stati, pade
nevarno gledat je dekleta mlade.

Zatórej, kómur mar je próstost zlata,
cvetéèih deklic naj ne ogleduje!
Bila miru sta men oèésa tata,
na svoje naj poglede skrbno èuje;
oèi odpro ljubezni dur in vrata,
skoz te se na¹a pamet premaguje.
Kdor mene noèe bogat, sam bo zvedel,
v nesreèe moje reva bo zabredel.