Ribiè

Veè let mu ¾arki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srcé,
mu v prsih budijo èiste ¾eljé.

Ak’ kaki vihar od daleè preti,
ak’ kaki se morski som privali,
ak’ kako mu brezno nasproti re¾i,

na zvezdo gled’joè vhiti, bo otet;
mlad ribiè od èistega ognja vnet,
po morju je varno veslal veè let.

Enkrat se valovi morjá razdelé,
prika¾ejo ’z njih se dekleta lepé,
do pasa morska dekleta nagé.

Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
œO, sreèen ribiè, srcé zvestó!
Kak’ dolgo ¹e misli¹ ti gledati v njo?

Povej nam, ribiè, povej zares,
al’ èaka¹, da pade zvezda z nebes,
al’, da bi k nji zletel, èaka¹ peres?

Biló bi drugemu èakat’ dolg èas,
biló bi drugemu èakat’ mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.

Nocoj bi drugi odprl oèi,
bi videl, kak’ blizu Strelca stoji
lepota, ki zanjo srcé ti gori.Œ —

O, res je, da bi tako ne biló!
Vse res, kar dekleta morska pojo;
obup mu zaliva srcé zvestó.

Fant s celo moèjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu; viharjev ne,
niè veè se na zvezdo ne ozre.

Naprej brez mirú svoj èoln drvi;
al’ tak’ za pevkami ribiè hití,
kdo ve, al’ sam pred seboj be¾i.

Zgubljen je, utopljen, se bojim;
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne veslá za njim! —